Živali

Grozljivo ozadje cirkusov


Skoraj vsak izmed nas je že bil v cirkusu in vsakdo odhaja od tam z različnimi občutji. Le redki se zavedajo, kakšno grozljivo ozadje in žalostne zgodbe živali skrivajo pisana šotorska platna.

Le redki vedo, da bodo ob ogledu cirkuške predstave priče ene najbolj okrutnih zlorab živali in da gledajo pravzaprav nastope na smrt prestrašenih živali.
Čeprav se tudi v Sloveniji v zadnjih letih vse pogosteje izpostavlja problematiko cirkuških živali, pa bo potreba o osveščanju ljudi ostala prisotna toliko časa, dokler bodo obstajali cirkusi z živalmi in ljudje, ki jih bodo obiskovali. Cirkus predstavlja eno najstarejših zvrsti zabavanja ljudi, obenem pa tudi eno najbolj skrajnih oblik zlorabe živali. V imenu zabave za ljudi so živali v cirkusih dnevno ustrahovane, mučene in psihofizično zlorabljene.
Transport in nastanitev živali
Eden bistvenih problemov vseh cirkusov je kritično pomanjkanje prostora, zato cirkusi živalim nikakor ne morejo zagotoviti ustreznega prostora. Živali tako živijo v premajhnih in utesnjenih kletkah, kjer imajo komaj dovolj prostora, da se obrnejo. Kletke so običajno umazane in mnogokrat prekrite z živalskimi iztrebki, saj živali v kletkah preživijo večino časa – ko ne trenirajo ali ne nastopajo, so tam zaprte. V njih jedo, pijejo in iztrebljajo. Po podatkih določenih organizacij za zaščito živali, levi in tigri 90 % svojega časa preživijo v kletkah, sloni pa so večino časa pripeti na verige. Te živali v divjini živijo na ogromnih površinah, dnevno prehodijo nekaj 10 kilometrov in več, tkejo socialne vezi, imajo družine, lovijo, skačejo, tečejo, se namakajo in kopajo v vodi …, v cirkusih pa so večino svojega žalostnega življenja pripete na verige, izolirane, prestrašene, ustrahovane, tepene in prisiljenje v izvajanje zanje povsem nenaravnega vedenja.
Ker cirkusi večinoma gostujejo po različnih državah in mestih, to pomeni, da so živali večino časa na poti in tako vsako leto na tisoče in tisoče kilometrov preživijo v začasnih namestitvah na tovornjakih, ki jih prevažajo. Že tako premajhen prostor, v katerem živijo, je med transportom še bolj omejen in živalim niso zagotovljeni niti minimalni pogoji, ki jih potrebujejo. V premajhnih potovalnih kletkah tako izolirane in osamljene preživijo ure in ure ali celo dneve. Sloni, ki so v divjini izredno socialne živali in živijo v večjih skupinah, s katerimi dnevno prehodijo povprečno 25 kilometrov na dan, so v cirkusu večino svojega življenja priklenjeni na verige za sprednje in zadnje noge, stoječ le na leseni ali železni podlagi šotora. Verige jim onemogočajo premikanje, zato lahko naredijo le korak naprej ali nazaj in nič več. Velike mačke, med katerimi v cirkusih najpogosteje nastopajo levi in tigri, prav tako večino svojega časa preživijo v majhnih potovalnih kletkah. Te divje živali v divjini lovijo, tu pa sta njihov naravni instinkt in njihovo naravno obnašanje povsem zatrta in uničena. Konji so čredne in zato izredno socialne živali, v cirkusih pa živijo v zelo majhnih ogradah in so ločeni od drugih konjev, zato sta jim vsakršna socializacija in druženje onemogočena. Psi, ki nastopajo v cirkusih, so sicer v nekaterih primerih nastanjeni pri svojih trenerjih, vendar pa so večino časa, ko ne nastopajo in niso na poti, privezani, zaprti v kletke in povsem izolirani. Poti cirkusov pa so lahko dolge tudi nekaj dni, ne le nekaj ur.
Zaradi utesnjenosti in vsakodnevnega stresa večina cirkuških živali kaže znake stereotipije, ki so vidni kot spiralasto vrtenje, hoja v krogih, pozibavanje na mestu, beganje sem ter tja, otrplost, guganje glave, hoja gor in dol po namišljeni črti …
Ker za živali transport predstavlja ogromen stres, si lahko le predstavljamo, kako zelo preko svojih mej gredo, ko so, poleg vsega drugega, takšnemu stresu izpostavljene vsak mesec ali celo teden.
Dresura
Čeprav želijo cirkusi na vse pretege skriti dejstva in načine, kako dresirajo svoje živali in vztrajno trdijo, da so živali dresirane po metodah pozitivne motivacije, pa je dejstvo, da ostaja dresura skrbno skrita pred očmi javnosti in šele številni posnetki različnih organizacij za zaščito živali in pričanja ljudi, ki so nekoč sodelovali pri dresuri cirkuških živali, razkrivajo, kako zelo hudo so te živali trpinčene. Grozljivo krute metode so uporabljene, da jih prisilijo v izvajanje zanje povsem nenaravnega vedenja, dreserji pa v svojih krutih metodah kaznovanja uporabijo vse od palic, kavljev in ostrih sulic celo do elektrošokov. Skrite kamere različnih organizacij za zaščito živali so le v nekaj dneh skrivnega snemanja posnele grozljive posnetke, kako so dreserji psihofizično zlorabljali živali, vpili na njih in jih pretepali s kovinskimi kavlji, dokler niso prestrašene in pretepene, z vidnimi poškodbami in krvavimi ranami tulile od bolečine. Povsem obupane in prestrašene živali so želele pobegniti, a zaradi verig, na katere so bile priklenjene, niso mogle. Preiskava cirkusa Ringling Bros leta 2009 in s tem pridobljeni skrivni posnetki so pokazali hudo trpinčenje slonov med dresiranjem. Dreser slonov Tim Frisco bodoče dreserje slonov uči, kako slona naučiti ubogljivosti z besedami: “Močno jih udarite s kavljem. Ko slišite, da od bolečine zakričijo, veste, da ste pridobili njihovo pozornost.”
Sam Haddock, ki je kot dreser živali v enem od cirkusu delal vse do leta 2005, je na željo žene, ki ga je na smrtni postelji prosila, naj »stori pravo stvar in spregovori o zlorabah živali v cirkusih«, po njeni smrti v resnici spregovoril, kaj se dogaja za zaprtimi platni cirkuške arene. Spregovoril je o metodah dresiranja, katerih del je bil dolga leta tudi sam. V svoji izjavi je povedal, da je pri enem od slonov uporabil elektrošoke, s katerimi je, kot sam pravi, slona »cvrl približno 10 minut«, drugega slona pa nato s kavljem pretepal 15 minut. Razkril je tudi, kako poteka ločevanje slonje mame in njenega mladička: »Ko slonici odvzamemo mladiča, jo z verigami privežemo za vse 4 noge in verige, nato pripnemo v steno. Običajno je zraven šest ali sedem članov osebja, opazovanje odvzemanja mladiča pa je videti kot ogled rodea. Nekatere slonice močno kričijo in tulijo, ko vidijo svojega mladiča zvezanega z vrvmi, s katerimi ga vlečemo stran od nje. Njeno vez z mladičem nato za vedno prekinemo.«
Sam Haddock pa ni edini dreser, ki je spregovoril. Še en uslužbenec cirkusa je opisal, kako je svoje življenje v cirkusu živela mala rjava medvedka: »Bila je resnično prijazna, majhna in povsem nedolžna medvedka, ki ni nikoli nikomur hotela nič žalega … A včasih je imela nekaj težav s tem, kako obdržati ravnotežje in obstati na visoki vrvi, ki je predstavljala del njene točke. Kadar je imela težave s tem, je bila nato vedno močno pretepena z jeklenimi palicami, dokler ni od bolečine kričala in bila vsa krvava. Sčasoma je postala tako živčna, da je začela s svojo glavo tolči po svoji majhni kletki. Na koncu je poginila.«
Dresiranje cirkuških živali presega vse meje krutosti. Živali so siljene v izvajanje povsem nenaravnih vedenj, kot je na primer skakanje čez ognjeni obroč. V naravi bi živali od ognja bežale, tu pa jim je beg povsem onemogočen oziroma so celo prisiljene, da vanj skočijo. In če tega ne storijo, so kaznovane. Kazen pa je grozljiva. Brutalna dresura z uporabo ognja, električnih šokov, palic in drugih predmetov na teh živalih je nekaj najbolj krutega, kar je človek sposoben storiti.
Nastopi prestrašenih živali
Živali v cirkusih nastopajo zgolj zaradi zabave ljudi. Tako lahko občinstvo opazuje veličastne živali, iz katerih se dreserji posmehujejo, ko le-ti izvajajo točke, v katerih so živali videti smešne in nerodne, temu pa se pridruži še občinstvo z gromkim smehom. Velike mačke, kot so tigri in levi, so v svojih točkah videti kot majhna prestrašena bitja v primerjavi z njihovim mogočnim trenerjem, ki se jih prav nič ne boji. In občinstvo je ponovno navdušeno. Kaj je pravzaprav tu navdušujočega? Dejstvo, da si je človek zmožen podrediti ogromno žival, če je le-ta dovolj prestrašena? Ali norčevanje iz teh živali? In čeprav mnogi cirkusi trdijo, da imajo njihove predstave izobraževalno noto, temu nikakor ni tako. Prav nič izobraževalnega ni v ogledu teh veličastnih živali, ko prestrašene in negotove izvajajo trike in vedenja, ki so zanje povsem nenaravna, kot je na primer ples po zadnjih tacah, skok čez ognjeni obroč ali vožnja kolesa. Že sama ideja ponižanja živali pred množico ljudi, s katero človek dokazuje svojo nadvlado nad sicer veličastno živaljo, je vse kaj drugega kot zabava. Če pa vemo tudi, kako je bila ta žival dresirana, pa je to pravzaprav le srce parajoč pogled nedolžne in na smrt prestrašene živali. Otroke, ki so ciljna publika teh predstav, bi morali učiti, da se živali spoštuje, cirkusi pa učijo ravno nasprotno.
Ena od trditev cirkusov je tudi ta, da pomagajo ohranjati živali, katerih število v divjini se zmanjšuje. A dejstvo je, da še nobena cirkuška žival nikoli ni bila spuščena v divjino. Dejstva so pravzaprav ravno nasprotna. Mladiče afriških slonov, katerih starše pobijejo lovci na divje živali, cirkusi nato odkupijo in s tem le še povečujejo povpraševanje po divjem lovu in so le še en del okrutne verige preprodaje divjih živali.
Prepovedi cirkusov po državah in mestih
Kruto ozadje cirkusov je vse bolj jasno in glasno. Mnogo držav je že spoznalo, kako grozljivo je življenje cirkuških živali. Avstrija, Bosna in Hercegovina, Švedska, Finska, Costa Rica, Indija in Singapur so v celoti prepovedale nastope cirkusov s prostoživečimi živalmi. Na Hrvaškem so nastopi cirkusov s prostoživečimi živalmi prepovedani v tridesetih občinah, številne občine so prepovedi sprejele tudi v Italiji, Veliki Britaniji, Grčiji, Španiji, Izraelu, ZDA, Kanadi, Avstraliji, Braziliji, Argentini in na Danskem.
Bolivija pa je storila zgodovinski mejnik in prepovedala nastope vseh cirkusov, v katerih nastopajo prostoživeče in udomačene živali.
Kampanja živalovarstvene organizacije ADI je bolivijski vladi dokazala, da so živali v cirkusu:
• izpostavljene krutim tehnikam treniranja,
• nastanjene v utesnjenih, premajhnih kletkah,
• zaradi konstantnega potovanja pod nenehnim stresom,
• prikrajšane za socialne stike s predstavniki svoje vrste.
To vse pa so enaki pogoji, kot jih na tisoče živali prestaja vsak dan v cirkusih po vsem svetu.
Četudi ste mnenja, da cirkus z živalmi, katerega nastop si želite ogledati, ne opravlja krutih dresur teh živali (pa čeprav tega pravzaprav ne morete ne vedeti), še vedno ostaja nesporno dejstvo, da divje prostoživeče živali nikakor ne sodijo v ujetništvo in jim že samo življenje v kletkah in arenah, kjer se jim ne more zagotoviti ustreznega življenjskega prostora, predstavlja ogromen stres in hudo psihofizično trpljenje. Nič ne more opravičiti hudega trpljenja teh živali.
Da je cirkus lahko zabaven in živalim prijazen, dokazujejo mnogi svetovno priznani cirkusi, kot so: Cesarski kitajski cirkus, Moskovski cirkus, angleški Circus Burlessque, slavni avstralski Circus Oz, kanadski Cirque Éloize in mnogi drugi, ki v svojih točkah nikoli ne uporabljajo živali, temveč vas zabavajo artisti, žonglerji, vrvohodci, klovni in klovnese ter čarovniki. Kako zelo uspešni so lahko ti cirkusi, je nedvomno dokazal svetovno znani cirkus Cirque du Soleil, ki je mnenja, da živalim ni treba trpeti zato, da bi se ljudje zabavali.
Dokler bodo obstajali ljudje, ki bodo z navdušenjem hodili na ogled predstav v cirkus z živalmi, do tedaj bodo takšni cirkusi obstajali. Bodite del rešitve, ne del problema. Zakaj bi si sploh lahko želeli ogledati predstavo na smrt prestrašene in zlorabljene živali?
Kaj lahko storite vi?
- Nikoli ne odidite v cirkus z živalmi. Naj bo plakat še tako vabljiv, pomislite najprej, kaj boste z nakupom vstopnice in ogledom predstave podprli. Zakaj bi si kdorkoli želel ogledati nastop prestrašenih in zlorabljenih živali?
- Osvestite svoje bližnje in prijatelje, kaj cirkus pomeni za živali.
- Na spletni strani www.cirkus-brez-zivali.org podpišite peticijo, ki jo boste naslovili na župana občine po svoji izbiri in s tem podprli prizadevanja za prepoved gostovanj cirkusov z živalmi.
Ali ste vedeli?
Cirkusi živalim nikoli ne morejo nuditi potrebnega življenjskega okolja, v katerem bi se živali dobro počutile. Odredba o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu pravi, da je potrebno slonu zagotoviti 500 m2 zunanjih in 30 m2 notranjih površin ter vodo za kopanje, zebri 500 m2, kameli 300 m2, tigru pa med drugim zunanji in notranji prostor s 100 oziroma 24 m2, bazen in tudi možnost za plezanje. Nemogoče je, da bi cirkusi, ki letno obiščejo več mest in držav, uspeli zagotoviti divjim živalim takšne pogoje. In čeprav bi, ne pozabimo – divje živali sodijo v divjino, ne v ujetništvo.

Glasuj:

4,9

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Ta članek še nima komentarjev!

Grozljivo ozadje cirkusov


Skoraj vsak izmed nas je že bil v cirkusu in vsakdo odhaja od tam z različnimi občutji. Le redki se zavedajo, kakšno grozljivo ozadje in žalostne zgodbe živali skrivajo pisana šotorska platna.

Le redki vedo, da bodo ob ogledu cirkuške predstave priče ene najbolj okrutnih zlorab živali in da gledajo pravzaprav nastope na smrt prestrašenih živali.
Čeprav se tudi v Sloveniji v zadnjih letih vse pogosteje izpostavlja problematiko cirkuških živali, pa bo potreba o osveščanju ljudi ostala prisotna toliko časa, dokler bodo obstajali cirkusi z živalmi in ljudje, ki jih bodo obiskovali. Cirkus predstavlja eno najstarejših zvrsti zabavanja ljudi, obenem pa tudi eno najbolj skrajnih oblik zlorabe živali. V imenu zabave za ljudi so živali v cirkusih dnevno ustrahovane, mučene in psihofizično zlorabljene.
Transport in nastanitev živali
Eden bistvenih problemov vseh cirkusov je kritično pomanjkanje prostora, zato cirkusi živalim nikakor ne morejo zagotoviti ustreznega prostora. Živali tako živijo v premajhnih in utesnjenih kletkah, kjer imajo komaj dovolj prostora, da se obrnejo. Kletke so običajno umazane in mnogokrat prekrite z živalskimi iztrebki, saj živali v kletkah preživijo večino časa – ko ne trenirajo ali ne nastopajo, so tam zaprte. V njih jedo, pijejo in iztrebljajo. Po podatkih določenih organizacij za zaščito živali, levi in tigri 90 % svojega časa preživijo v kletkah, sloni pa so večino časa pripeti na verige. Te živali v divjini živijo na ogromnih površinah, dnevno prehodijo nekaj 10 kilometrov in več, tkejo socialne vezi, imajo družine, lovijo, skačejo, tečejo, se namakajo in kopajo v vodi …, v cirkusih pa so večino svojega žalostnega življenja pripete na verige, izolirane, prestrašene, ustrahovane, tepene in prisiljenje v izvajanje zanje povsem nenaravnega vedenja.
Ker cirkusi večinoma gostujejo po različnih državah in mestih, to pomeni, da so živali večino časa na poti in tako vsako leto na tisoče in tisoče kilometrov preživijo v začasnih namestitvah na tovornjakih, ki jih prevažajo. Že tako premajhen prostor, v katerem živijo, je med transportom še bolj omejen in živalim niso zagotovljeni niti minimalni pogoji, ki jih potrebujejo. V premajhnih potovalnih kletkah tako izolirane in osamljene preživijo ure in ure ali celo dneve. Sloni, ki so v divjini izredno socialne živali in živijo v večjih skupinah, s katerimi dnevno prehodijo povprečno 25 kilometrov na dan, so v cirkusu večino svojega življenja priklenjeni na verige za sprednje in zadnje noge, stoječ le na leseni ali železni podlagi šotora. Verige jim onemogočajo premikanje, zato lahko naredijo le korak naprej ali nazaj in nič več. Velike mačke, med katerimi v cirkusih najpogosteje nastopajo levi in tigri, prav tako večino svojega časa preživijo v majhnih potovalnih kletkah. Te divje živali v divjini lovijo, tu pa sta njihov naravni instinkt in njihovo naravno obnašanje povsem zatrta in uničena. Konji so čredne in zato izredno socialne živali, v cirkusih pa živijo v zelo majhnih ogradah in so ločeni od drugih konjev, zato sta jim vsakršna socializacija in druženje onemogočena. Psi, ki nastopajo v cirkusih, so sicer v nekaterih primerih nastanjeni pri svojih trenerjih, vendar pa so večino časa, ko ne nastopajo in niso na poti, privezani, zaprti v kletke in povsem izolirani. Poti cirkusov pa so lahko dolge tudi nekaj dni, ne le nekaj ur.
Zaradi utesnjenosti in vsakodnevnega stresa večina cirkuških živali kaže znake stereotipije, ki so vidni kot spiralasto vrtenje, hoja v krogih, pozibavanje na mestu, beganje sem ter tja, otrplost, guganje glave, hoja gor in dol po namišljeni črti …
Ker za živali transport predstavlja ogromen stres, si lahko le predstavljamo, kako zelo preko svojih mej gredo, ko so, poleg vsega drugega, takšnemu stresu izpostavljene vsak mesec ali celo teden.
Dresura
Čeprav želijo cirkusi na vse pretege skriti dejstva in načine, kako dresirajo svoje živali in vztrajno trdijo, da so živali dresirane po metodah pozitivne motivacije, pa je dejstvo, da ostaja dresura skrbno skrita pred očmi javnosti in šele številni posnetki različnih organizacij za zaščito živali in pričanja ljudi, ki so nekoč sodelovali pri dresuri cirkuških živali, razkrivajo, kako zelo hudo so te živali trpinčene. Grozljivo krute metode so uporabljene, da jih prisilijo v izvajanje zanje povsem nenaravnega vedenja, dreserji pa v svojih krutih metodah kaznovanja uporabijo vse od palic, kavljev in ostrih sulic celo do elektrošokov. Skrite kamere različnih organizacij za zaščito živali so le v nekaj dneh skrivnega snemanja posnele grozljive posnetke, kako so dreserji psihofizično zlorabljali živali, vpili na njih in jih pretepali s kovinskimi kavlji, dokler niso prestrašene in pretepene, z vidnimi poškodbami in krvavimi ranami tulile od bolečine. Povsem obupane in prestrašene živali so želele pobegniti, a zaradi verig, na katere so bile priklenjene, niso mogle. Preiskava cirkusa Ringling Bros leta 2009 in s tem pridobljeni skrivni posnetki so pokazali hudo trpinčenje slonov med dresiranjem. Dreser slonov Tim Frisco bodoče dreserje slonov uči, kako slona naučiti ubogljivosti z besedami: “Močno jih udarite s kavljem. Ko slišite, da od bolečine zakričijo, veste, da ste pridobili njihovo pozornost.”
Sam Haddock, ki je kot dreser živali v enem od cirkusu delal vse do leta 2005, je na željo žene, ki ga je na smrtni postelji prosila, naj »stori pravo stvar in spregovori o zlorabah živali v cirkusih«, po njeni smrti v resnici spregovoril, kaj se dogaja za zaprtimi platni cirkuške arene. Spregovoril je o metodah dresiranja, katerih del je bil dolga leta tudi sam. V svoji izjavi je povedal, da je pri enem od slonov uporabil elektrošoke, s katerimi je, kot sam pravi, slona »cvrl približno 10 minut«, drugega slona pa nato s kavljem pretepal 15 minut. Razkril je tudi, kako poteka ločevanje slonje mame in njenega mladička: »Ko slonici odvzamemo mladiča, jo z verigami privežemo za vse 4 noge in verige, nato pripnemo v steno. Običajno je zraven šest ali sedem članov osebja, opazovanje odvzemanja mladiča pa je videti kot ogled rodea. Nekatere slonice močno kričijo in tulijo, ko vidijo svojega mladiča zvezanega z vrvmi, s katerimi ga vlečemo stran od nje. Njeno vez z mladičem nato za vedno prekinemo.«
Sam Haddock pa ni edini dreser, ki je spregovoril. Še en uslužbenec cirkusa je opisal, kako je svoje življenje v cirkusu živela mala rjava medvedka: »Bila je resnično prijazna, majhna in povsem nedolžna medvedka, ki ni nikoli nikomur hotela nič žalega … A včasih je imela nekaj težav s tem, kako obdržati ravnotežje in obstati na visoki vrvi, ki je predstavljala del njene točke. Kadar je imela težave s tem, je bila nato vedno močno pretepena z jeklenimi palicami, dokler ni od bolečine kričala in bila vsa krvava. Sčasoma je postala tako živčna, da je začela s svojo glavo tolči po svoji majhni kletki. Na koncu je poginila.«
Dresiranje cirkuških živali presega vse meje krutosti. Živali so siljene v izvajanje povsem nenaravnih vedenj, kot je na primer skakanje čez ognjeni obroč. V naravi bi živali od ognja bežale, tu pa jim je beg povsem onemogočen oziroma so celo prisiljene, da vanj skočijo. In če tega ne storijo, so kaznovane. Kazen pa je grozljiva. Brutalna dresura z uporabo ognja, električnih šokov, palic in drugih predmetov na teh živalih je nekaj najbolj krutega, kar je človek sposoben storiti.
Nastopi prestrašenih živali
Živali v cirkusih nastopajo zgolj zaradi zabave ljudi. Tako lahko občinstvo opazuje veličastne živali, iz katerih se dreserji posmehujejo, ko le-ti izvajajo točke, v katerih so živali videti smešne in nerodne, temu pa se pridruži še občinstvo z gromkim smehom. Velike mačke, kot so tigri in levi, so v svojih točkah videti kot majhna prestrašena bitja v primerjavi z njihovim mogočnim trenerjem, ki se jih prav nič ne boji. In občinstvo je ponovno navdušeno. Kaj je pravzaprav tu navdušujočega? Dejstvo, da si je človek zmožen podrediti ogromno žival, če je le-ta dovolj prestrašena? Ali norčevanje iz teh živali? In čeprav mnogi cirkusi trdijo, da imajo njihove predstave izobraževalno noto, temu nikakor ni tako. Prav nič izobraževalnega ni v ogledu teh veličastnih živali, ko prestrašene in negotove izvajajo trike in vedenja, ki so zanje povsem nenaravna, kot je na primer ples po zadnjih tacah, skok čez ognjeni obroč ali vožnja kolesa. Že sama ideja ponižanja živali pred množico ljudi, s katero človek dokazuje svojo nadvlado nad sicer veličastno živaljo, je vse kaj drugega kot zabava. Če pa vemo tudi, kako je bila ta žival dresirana, pa je to pravzaprav le srce parajoč pogled nedolžne in na smrt prestrašene živali. Otroke, ki so ciljna publika teh predstav, bi morali učiti, da se živali spoštuje, cirkusi pa učijo ravno nasprotno.
Ena od trditev cirkusov je tudi ta, da pomagajo ohranjati živali, katerih število v divjini se zmanjšuje. A dejstvo je, da še nobena cirkuška žival nikoli ni bila spuščena v divjino. Dejstva so pravzaprav ravno nasprotna. Mladiče afriških slonov, katerih starše pobijejo lovci na divje živali, cirkusi nato odkupijo in s tem le še povečujejo povpraševanje po divjem lovu in so le še en del okrutne verige preprodaje divjih živali.
Prepovedi cirkusov po državah in mestih
Kruto ozadje cirkusov je vse bolj jasno in glasno. Mnogo držav je že spoznalo, kako grozljivo je življenje cirkuških živali. Avstrija, Bosna in Hercegovina, Švedska, Finska, Costa Rica, Indija in Singapur so v celoti prepovedale nastope cirkusov s prostoživečimi živalmi. Na Hrvaškem so nastopi cirkusov s prostoživečimi živalmi prepovedani v tridesetih občinah, številne občine so prepovedi sprejele tudi v Italiji, Veliki Britaniji, Grčiji, Španiji, Izraelu, ZDA, Kanadi, Avstraliji, Braziliji, Argentini in na Danskem.
Bolivija pa je storila zgodovinski mejnik in prepovedala nastope vseh cirkusov, v katerih nastopajo prostoživeče in udomačene živali.
Kampanja živalovarstvene organizacije ADI je bolivijski vladi dokazala, da so živali v cirkusu:
• izpostavljene krutim tehnikam treniranja,
• nastanjene v utesnjenih, premajhnih kletkah,
• zaradi konstantnega potovanja pod nenehnim stresom,
• prikrajšane za socialne stike s predstavniki svoje vrste.
To vse pa so enaki pogoji, kot jih na tisoče živali prestaja vsak dan v cirkusih po vsem svetu.
Četudi ste mnenja, da cirkus z živalmi, katerega nastop si želite ogledati, ne opravlja krutih dresur teh živali (pa čeprav tega pravzaprav ne morete ne vedeti), še vedno ostaja nesporno dejstvo, da divje prostoživeče živali nikakor ne sodijo v ujetništvo in jim že samo življenje v kletkah in arenah, kjer se jim ne more zagotoviti ustreznega življenjskega prostora, predstavlja ogromen stres in hudo psihofizično trpljenje. Nič ne more opravičiti hudega trpljenja teh živali.
Da je cirkus lahko zabaven in živalim prijazen, dokazujejo mnogi svetovno priznani cirkusi, kot so: Cesarski kitajski cirkus, Moskovski cirkus, angleški Circus Burlessque, slavni avstralski Circus Oz, kanadski Cirque Éloize in mnogi drugi, ki v svojih točkah nikoli ne uporabljajo živali, temveč vas zabavajo artisti, žonglerji, vrvohodci, klovni in klovnese ter čarovniki. Kako zelo uspešni so lahko ti cirkusi, je nedvomno dokazal svetovno znani cirkus Cirque du Soleil, ki je mnenja, da živalim ni treba trpeti zato, da bi se ljudje zabavali.
Dokler bodo obstajali ljudje, ki bodo z navdušenjem hodili na ogled predstav v cirkus z živalmi, do tedaj bodo takšni cirkusi obstajali. Bodite del rešitve, ne del problema. Zakaj bi si sploh lahko želeli ogledati predstavo na smrt prestrašene in zlorabljene živali?
Kaj lahko storite vi?
- Nikoli ne odidite v cirkus z živalmi. Naj bo plakat še tako vabljiv, pomislite najprej, kaj boste z nakupom vstopnice in ogledom predstave podprli. Zakaj bi si kdorkoli želel ogledati nastop prestrašenih in zlorabljenih živali?
- Osvestite svoje bližnje in prijatelje, kaj cirkus pomeni za živali.
- Na spletni strani www.cirkus-brez-zivali.org podpišite peticijo, ki jo boste naslovili na župana občine po svoji izbiri in s tem podprli prizadevanja za prepoved gostovanj cirkusov z živalmi.
Ali ste vedeli?
Cirkusi živalim nikoli ne morejo nuditi potrebnega življenjskega okolja, v katerem bi se živali dobro počutile. Odredba o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu pravi, da je potrebno slonu zagotoviti 500 m2 zunanjih in 30 m2 notranjih površin ter vodo za kopanje, zebri 500 m2, kameli 300 m2, tigru pa med drugim zunanji in notranji prostor s 100 oziroma 24 m2, bazen in tudi možnost za plezanje. Nemogoče je, da bi cirkusi, ki letno obiščejo več mest in držav, uspeli zagotoviti divjim živalim takšne pogoje. In čeprav bi, ne pozabimo – divje živali sodijo v divjino, ne v ujetništvo.


Nasvet dneva

Narava je popolna. Učimo se iz nje in je ne spreminjajmo. ''Drevo ne odreče sence niti tistemu, ki ga pride posekat.''(Indijanski pregovor)

Vsi naročniki tiskanega izvoda prejmejo tudi dostop do spletnega izvoda revije Kameleon

Prijavi se

Tagi


Aktualno

Z glasbenim vlakom iz Maribora v Ljubljano

Na svetovni dan Zemlje je društvo Planet Zemlja prvič predstavilo projekt glasbenih vlakov in do danes sta odpeljala že dva zabavna glasbena vlaka.

Anketa

Bi se lahko en dan v tednu odpovedali mesu?

  Ne, nikakor. Brez mesa ne gre.
  Da, mesa ne jem vsak dan.
  Da, brez težav. Mesu se izogibam.

Dogodki

Nacionalna konferenca o sončnih kremah Sijaj, sijaj sončece

Namen konference (21.6. ob 17.00 v Ljubljani) je ljudi opozoriti na pomembnost pravilne izbire pri nakupu sončnih krem ter o nevarnostih, ki jih povzroča sonce. Ne bomo pozabili na prihajajoče poletje in nasvete, kako se primerno zaščititi in kaj jesti oziroma piti.

Iz stalnih vsebin

Nagrajenci nagradne igre

Zaključili smo zbiranje predlogov tematik. Objavljamo nagrajence!

Stalne vsebine

E-novice