Sto na uro

Črno prekletstvo


Nafta predstavlja življenjsko tekočino naše družbe –več kot 95 % odstotkov transporta je odvisno od tega edinega vira goriva. Nedavni protesti v Franciji so pokazali, kako se življenje ustavi, ko ljudje ne morejo napolniti tankov svojih avtomobilov. A prihodnost tega črnega zlata izgleda nestabilno ...

... nafta, ki je še ostala, se nahaja v politično nestabilnih državah ali pa je tako umazana, da bi jo bilo bolje pustiti pod zemljo. Še zlasti v luči podnebnih sprememb, ki že jemljejo davek po vsem svetu v obliki poplav, suš in požarov.

Veliko uglednih institucij je opozorilo, da obstaja velika verjetnost, da bo lahko dostopna nafta dosegla tako imenovani vrhunec (ang. peak) še pred letom 2020. Opozorilo je prišlo tako od Mednarodne energetske agencije kot tudi od Britanskega centra za energetske raziskave, ki je pregledal večino obstoječe literature na temo naftnih rezerv. To pomeni, da bo proizvodnja lahko dostopne nafte začela hitro upadati. Kar bo ostalo, so težje dosegljivi viri, tako kot nafta globoko pod morjem in nafta, ki se skriva v pesku pod kanadskim borealskim gozdom. Izkoriščanje teh težko dosegljivih virov s sabo prinaša precejšnje okoljsko tveganje, kot je pokazal nedavni izliv nafte v Mehiškem zalivu. Ta okoljska katastrofa nepredstavljivih dimenzij bo še dolgo vplivala na okolje in zdravje prebivalcev in živali v regiji. Daleč stran od oči javnosti v gozdnati kanadski provinci Alberta se odvija še ena okoljska katastrofa, povezana z izkoriščanjem nafte.
Vedno bolj umazano črno zlato
Medtem ko mnoge države po svetu sprejemajo ukrepe, da bi zmanjšale podnebne spremembe in omejile uporabo fosilnih goriv, druge države povečujejo izkoriščanje umazanih fosilnih goriv. Ob tem večina ljudi pomisli na Indijo ali Kitajsko, ki pospešeno gradita termoelektrarne, da bi zagotovili energijo za bliskovito gospodarsko rast. A med njimi je tudi Kanada, ki v zadnjih letih pospešeno razvija umazani vir nafte, pridelane iz bitumenskega peska. To je trenutno najbolj izkoriščan nekonvencionalni vir nafte, pridobivanje katerega zahteva velike količine energije in vode, uničevanje kanadskega borealskega gozda in velike izpuste toplogrednih plinov.
Bitumen je mešanica peska, gline in katrana, ki se nahaja pod gozdovi in mokrišči v kanadski provinci Alberta. Kanada je druga država na svetu po nahajališču nafte, a 98 % odstotkov teh rezerv se nahaja v težko dosegljivem bitumenskem pesku. Proizvodnja trenutno obsega 1,3 milijarde sodčkov na dan, a to naj bi se v prihodnjih desetletjih več kot potrojilo. To je globalni posel, v katerega največ investirajo evropska podjetja, ki imajo vedno večje težave z dostopom do drugih nahajališč nafte. Kanadski raziskovalni institut za energijo napoveduje, da bodo do leta 2025 investicije v ta vir energije dosegle okrog 379 milijard dolarjev. Povečano izkoriščanje teh umazanih goriv bo zagotovo vplivalo tudi na to, da Kanada ne bo dosegla ciljev Kjotskega protokola in se vedno bolj uvršča v kategorijo držav, kot so Savdska Arabija, ki poskušajo zaustaviti kakršenkoli napredek v mednarodnih okoljskih pogajanjih. Poleg Kanade bitumen razvijajo tudi v Venezueli, nahajališča in načrti za izkoriščanje tega vira pa obstajajo tudi v Kongu, na Madagaskarju in v Rusiji.
Najbolj uničujoč projekt na svetu
Okoljevarstveniki so označili operacije za izkoriščanje bitumena v Alberti za enega izmed najbolj uničujočih projektov na svetu. Uničenje gozda in jezera, v katerih puščajo strupene odplake po proizvodnji, so vidni iz vesolja. Strupene kemikalije, ki se znajdejo v reki Atabasca, so že zahtevale človeški davek. Skupnost Indijancev, ki živi v vasi z imenom Fort Chipewyan, ima v povprečju 30 % več rakavih obolenj kot drugo prebivalstvo. Najbolj pogoste so prav oblike raka, povezane z izpostavljenostjo kemikalijam, ki se nahajajo v naftnih proizvodih. Prebivalci Fort Chipewyana se prav tako več ne upajo kopati v reki Atabasca ali loviti rib. V reki so opazili vedno več rib z nenavadnimi genetskimi deformacijami.
Pridobivanje nafte iz bitumena ima katastrofalen vpliv na vodo. Za pridobitev enega sodčka sintetične nafte iz bitumena se porabi 2,1 sodček pitne vode. Vso vodo vzamejo iz reke Atabasca, kar že vpliva na zmanjšanje rečnega pretoka. Čeprav podjetja trdijo, da vso vodo reciklirajo, se niti kapljica ne vrne nazaj v naravni vodni cikel. Po uporabi je voda namreč tako onesnažena in polna kemikalij, da je ne morejo vrniti v reke. Namesto tega jo pustijo v strupenih jezerih, ki trenutno obsegajo že 170 kvadratnih kilometrov. To je 53-krat večja površina od Bohinjskega jezera (3,18 km²). Do leta 2040 naj bi se površina strupenih jezer podvojila. Poleg precejšnjega okoljskega tveganja zaradi strupenih kemikalij, ki se nahajajo v teh jezerih, tveganje obstaja tudi za divje živali. Skozi to območje namreč vsako leto migrira več kot 400.000 ptic selivk, katerim ogromna jezera, polna kemikalij, izgledajo kot privlačno počivališče. Leta 2008 je na enem izmed njih žalostno končala jata 1.600 rac.
Poleg negativnega vpliva na vodo, divje živali in na človeško zdravje bo načrtovana proizvodnja vplivala na globalne podnebne spremembe zaradi povečanih emisij toplogrednih plinov. Emisije zaradi proizvodnje goriv iz bitumenskega peska trenutno predstavljajo 5 % emisij Kanade, a bodo hitro zrasle, če bodo projekti šli naprej po načrtih. Porast emisij izhaja iz dejstva, da je za pridelavo sintetične nafte iz bitumena potrebno ogromno energije. Večinoma uporabljajo naravni plin, uvožen iz Aljaske, ki ga uporabljajo za pridelavo pare za ločevanje bitumena od peska. Emisije iz pridelave litra sintetične nafte iz bitumena so od 18 do 49 % višje od proizvodnje navadnega bencina, ki ga uporabljamo v EU. Evropa ima cilj, da zmanjša ogljikov dioksid iz goriv, ki jih uporabljamo, za 6 % do leta 2020 – uvoz goriv iz Kanade torej neposredno nasprotuje temu cilju. Uvoz umazane nafte v EU iz Kanade trenutno predstavlja le zelo majhen del, a to se v prihodnosti lahko poveča, če se evropske države ne odločijo, da bodo ta fosilna goriva obravnavale drugače – v skladu z mnogo višjimi emisijami.
Kanadsko lobiranje v Bruslju
Ko je kanadska vlada izvedela, da bi goriva, pridelana iz bitumenskega peska, pod evropsko zakonodajo lahko bila obravnavana drugače, je Bruselj v nekaj tednih obiskalo več visokih uradnikov iz Kanade. Eden izmed njih je bil minister za okolje iz Alberte, ki je v intervjuju za European voice izjavil, da v Bruselj ni prišel zato, “da bi zagotovil potrošnjo te nafte v Evropi, ampak zato, ker spoštujejo dejstvo, da odločitve v Evropi najdejo pot v regulatorne politike po vsem svetu”. Zaradi velikosti skupnega trga Evropska unija namreč pogosto postavlja standarde za goriva in druge proizvode (npr. za avtomobile, hladilnike), ki jih kasneje sprejmejo druge države po svetu. Kanada želi za vso ceno preprečiti, da bi bil bitumenski pesek obravnavan kot vir z več emisij kot druga goriva, ki se prodajajo na evropskem trgu.
Zgodba se odvija okrog malo poznane evropske direktive o kakovosti goriv, ki želi zmanjšati vpliv ogljikovega dioksida goriv, ki se uporabljajo v evropskih avtomobilih. Direktiva je bila del tako imenovanega paketa za boj proti podnebnim spremembam, ki je bil sprejet konec leta 2008. Lani je evropska komisija predlagala vrednosti za emisije ogljikovega dioksida iz različnih goriv, ki je prav tako vsebovala vrednost za bitumenski pesek, ki je bila višja od navadnega bencina in dizla. Le gorivo, pridelano iz premoga, je imelo višjo vrednost. Kmalu po objavi tega dokumenta je posebna vrednost za »tar sands« izginila iz predloga Evropske komisije. K temu je zagotovo pripomoglo pismo kanadskega ambasadorja Rossa Hornbyja, ki je pisal najvišjim uradnikom Evropske komisije, da so »tar sands« le za 5–15 % slabši od navadnih goriv. “Posebna kategorija za bitumenski pesek torej ni v skladu z znanostjo in bi pomenila neutemeljeno diskriminacijo.’’ Po tem pismu je vrednost magično izginila.
Kljub protestom Evropskega parlamenta in okoljskih nevladnih organizacij je Evropska komisija namesto vrednosti za bitumenski pesek predlagala le revizijo – po tem, ko opravi več študij glede tega vira energije konec leta 2011. Glede na to, da so »tar sands« trenutno eno izmed najbolj raziskovanih fosilnih goriv z več kot 15 raziskavami glede emisij in vpliva na okolje, se človek resno vpraša glede kredibilnosti Evropske unije, ko pride do podnebnih sprememb.
Ne glede na tveganje imamo ljudje težavo pustiti naravne vire, ki imajo vsaj nekaj finančne vrednosti, pod zemljo. Tako med desetimi najbolj profitabilnimi podjetji na svetu najdemo kar šest podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in dobavo nafte in plina. Te so Chevron, ExxonMobile, BP, Shell, Gazprom in Petrobras. Ta podjetja investirajo ogromno denarja v to, da bodo iztisnila še zadnjo kapljico nafte iz našega planeta. Gredo vedno globlje, kot v primeru Mehiškega zaliva, in z vedno bolj uničujočimi metodami, kot v primeru bitumenskega peska iz Alberte. Njihove investicije v obnovljive energetske vire so zanemarljive. Podjetje ExxonMobile na primer investira med 25 in 30 milijardami dolarjev na leto v iskanje in izkoriščanje novih virov nafte. Leta 2009 je tudi prvič investiralo v obnovljive energetske vire, in sicer 600 milijonov dolarjev za raziskave biogoriv iz alg. Več kot očitno je, kje stojijo prioritete naftnih družb in kako resno se lotevajo tranzicije proti nizkoogljični družbi.
Kako naprej?
Medtem ko svet s pospešeno hitrostjo kupuje avtomobile in letala, nafta, ki jih poganja, postaja vedno bolj umazana. Okoljski vpliv prometnega sektorja se lahko precej zmanjša s proizvodnjo bolj učinkovitih avtomobilov in letal, z zmanjševanjem hitrosti vseh prevoznih sredstev in z zmanjšanjem količine prometa. A če se želimo izogniti nevarnim podnebnim spremembam, bomo morali zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 80 % do leta 2050. Kritično obdobje je naslednjih 10 let, ko morajo izpusti toplogrednih plinov doseči najvišjo točko in potem pričeti drastično upadati. To še ne pomeni, da se bomo uspeli podnebnim spremembam popolnoma izogniti. Tudi če že danes popolnoma ustavimo vse emisije, se bo planet segrel za približno 2 stopinji Celzija. Morda 2 stopinji ne zveni veliko, a razlika med ledeno dobo in današnjim obdobjem, je le približno 5–6 stopinj Celzija. Zmanjšanje emisij iz prometa bo nujno potrebno za dosego tega cilja. Izpusti toplogrednih plinov so popolnoma povezani s porabo energije v prometu – v tem primeru z omejevanjem zmanjšanja porabe energije in prehodom na bolj čiste vire energije, kar igra ključno vlogo v boju proti podnebnih spremembam.
Veliko politične pozornosti je vedno bilo posvečene iskanju čarobnega goriva, ki bo lahko popolnoma nadomestilo nafto, tako da neprijetne in javnosti nesprejemljive spremembe življenjskega stila ne bodo potrebne. Politična pozornost se preusmerja od vodika, do biogoriv in električnih avtomobilov. Ob tem se pogosto pozabljajo ukrepi, ki so manj popularni, a bolj učinkoviti, kot na primer ambiciozni standardi za izpuste ogljikovega dioksida za vse avtomobile. Raziskave so pokazale, da bi lahko precej zmanjšali porabo nafte, če bi EU sprejela ambiciozno zakonodajo za učinkovite avtomobile in če bi države članice obdavčile avtomobile glede na njihov vpliv na okolje. Zmanjšanje uvoza nafte bi preprečilo izkoriščanje najbolj umazanih in tveganih virov, kot je bitumenski pesek, poleg tega pa bi imelo splošen pozitiven vpliv na gospodarstvo. Denar, ki ga Evropejci plačujemo državam izvoznicam nafte (leta 2008, ko so cene nafte dosegle 138 dolarjev na sodček, je EU za uvoz nafte plačevala več kot milijardo evrov na dan), bi lahko porabili za kaj drugega, kot na primer raziskave in razvoj obnovljivih energetskih virov, ki resnično vodijo do energetske neodvisnosti in trajnostnega razvoja (več o alternativah v naslednji številki Kameleona …).
Nekaj podatkov o uvozu nafte v EU
• Leta 2008, ko so cene nafte dosegle 138 dolarjev na sodček, je EU za uvoz nafte plačevala več kot milijardo evrov na dan.
• Avtomobili so največji porabniki nafte v EU s porabo okrog 4,4 milijona sodčkov na dan, kar je približno 40 % uvoza.
• Cena porabe nafte je okrog 140 milijard EUR na leto, kar je več kot letna dodana vrednost avtomobilske industrije (v letu 2005 je ta bila 132 milijarde EUR).
• Letni račun za porabo nafte v EU je okrog 3 % evropskega BDP-ja ali 750 EUR na vsakega evropskega državljana.
Transport (avtomobili, letala in ladje) je odgovoren za dve tretjini uvoza nafte. Zmanjšanje porabe energije v transportu je torej najpomembnejši korak za zmanjšanje odvisnosti od nafte in za preprečitev izkoriščanja najbolj umazanih virov, kot je bitumenski pesek.
Kaj lahko storim?
Podnebni vpliv prometnega sektorja je neposredno povezan s porabo nafte. Bolj vsak posameznik poskrbi za to, da zmanjša svojo lastno porabo nafte, manjši vpliv ima poraba na okolje. Tukaj je nekaj idej:
• Kadar je le možno, ne uporabljam avtomobila, temveč kolesarim, hodim ali uporabljam javna prevozna sredstva.
• Pozanimam se, katera prevozna sredstva imajo najmanjši vpliv na okolje (na primer letalski prevoz ima večji vpliv na okolje kot vlaki).
• Če kupujem avtomobil, se pozanimam, kateri avtomobili imajo manjšo porabo goriva in posledično nižje emisije ogljikovega dioksida (dober vir za to je spletna stran: http://www.whatgreencar.com/).
• Če je le mogoče, se ne vozim sam v avtu.
• Pišem svojemu okoljskemu ministru in evropskemu komisarju, da naj podpreta ambiciozne okoljske cilje, vključno s standardi za učinkovite avtomobile in s standardi za zmanjšanje emisij iz pridobivanja nafte.

Glasuj:

3,0

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Ta članek še nima komentarjev!

Črno prekletstvo


Nafta predstavlja življenjsko tekočino naše družbe –več kot 95 % odstotkov transporta je odvisno od tega edinega vira goriva. Nedavni protesti v Franciji so pokazali, kako se življenje ustavi, ko ljudje ne morejo napolniti tankov svojih avtomobilov. A prihodnost tega črnega zlata izgleda nestabilno ...

... nafta, ki je še ostala, se nahaja v politično nestabilnih državah ali pa je tako umazana, da bi jo bilo bolje pustiti pod zemljo. Še zlasti v luči podnebnih sprememb, ki že jemljejo davek po vsem svetu v obliki poplav, suš in požarov.

Veliko uglednih institucij je opozorilo, da obstaja velika verjetnost, da bo lahko dostopna nafta dosegla tako imenovani vrhunec (ang. peak) še pred letom 2020. Opozorilo je prišlo tako od Mednarodne energetske agencije kot tudi od Britanskega centra za energetske raziskave, ki je pregledal večino obstoječe literature na temo naftnih rezerv. To pomeni, da bo proizvodnja lahko dostopne nafte začela hitro upadati. Kar bo ostalo, so težje dosegljivi viri, tako kot nafta globoko pod morjem in nafta, ki se skriva v pesku pod kanadskim borealskim gozdom. Izkoriščanje teh težko dosegljivih virov s sabo prinaša precejšnje okoljsko tveganje, kot je pokazal nedavni izliv nafte v Mehiškem zalivu. Ta okoljska katastrofa nepredstavljivih dimenzij bo še dolgo vplivala na okolje in zdravje prebivalcev in živali v regiji. Daleč stran od oči javnosti v gozdnati kanadski provinci Alberta se odvija še ena okoljska katastrofa, povezana z izkoriščanjem nafte.
Vedno bolj umazano črno zlato
Medtem ko mnoge države po svetu sprejemajo ukrepe, da bi zmanjšale podnebne spremembe in omejile uporabo fosilnih goriv, druge države povečujejo izkoriščanje umazanih fosilnih goriv. Ob tem večina ljudi pomisli na Indijo ali Kitajsko, ki pospešeno gradita termoelektrarne, da bi zagotovili energijo za bliskovito gospodarsko rast. A med njimi je tudi Kanada, ki v zadnjih letih pospešeno razvija umazani vir nafte, pridelane iz bitumenskega peska. To je trenutno najbolj izkoriščan nekonvencionalni vir nafte, pridobivanje katerega zahteva velike količine energije in vode, uničevanje kanadskega borealskega gozda in velike izpuste toplogrednih plinov.
Bitumen je mešanica peska, gline in katrana, ki se nahaja pod gozdovi in mokrišči v kanadski provinci Alberta. Kanada je druga država na svetu po nahajališču nafte, a 98 % odstotkov teh rezerv se nahaja v težko dosegljivem bitumenskem pesku. Proizvodnja trenutno obsega 1,3 milijarde sodčkov na dan, a to naj bi se v prihodnjih desetletjih več kot potrojilo. To je globalni posel, v katerega največ investirajo evropska podjetja, ki imajo vedno večje težave z dostopom do drugih nahajališč nafte. Kanadski raziskovalni institut za energijo napoveduje, da bodo do leta 2025 investicije v ta vir energije dosegle okrog 379 milijard dolarjev. Povečano izkoriščanje teh umazanih goriv bo zagotovo vplivalo tudi na to, da Kanada ne bo dosegla ciljev Kjotskega protokola in se vedno bolj uvršča v kategorijo držav, kot so Savdska Arabija, ki poskušajo zaustaviti kakršenkoli napredek v mednarodnih okoljskih pogajanjih. Poleg Kanade bitumen razvijajo tudi v Venezueli, nahajališča in načrti za izkoriščanje tega vira pa obstajajo tudi v Kongu, na Madagaskarju in v Rusiji.
Najbolj uničujoč projekt na svetu
Okoljevarstveniki so označili operacije za izkoriščanje bitumena v Alberti za enega izmed najbolj uničujočih projektov na svetu. Uničenje gozda in jezera, v katerih puščajo strupene odplake po proizvodnji, so vidni iz vesolja. Strupene kemikalije, ki se znajdejo v reki Atabasca, so že zahtevale človeški davek. Skupnost Indijancev, ki živi v vasi z imenom Fort Chipewyan, ima v povprečju 30 % več rakavih obolenj kot drugo prebivalstvo. Najbolj pogoste so prav oblike raka, povezane z izpostavljenostjo kemikalijam, ki se nahajajo v naftnih proizvodih. Prebivalci Fort Chipewyana se prav tako več ne upajo kopati v reki Atabasca ali loviti rib. V reki so opazili vedno več rib z nenavadnimi genetskimi deformacijami.
Pridobivanje nafte iz bitumena ima katastrofalen vpliv na vodo. Za pridobitev enega sodčka sintetične nafte iz bitumena se porabi 2,1 sodček pitne vode. Vso vodo vzamejo iz reke Atabasca, kar že vpliva na zmanjšanje rečnega pretoka. Čeprav podjetja trdijo, da vso vodo reciklirajo, se niti kapljica ne vrne nazaj v naravni vodni cikel. Po uporabi je voda namreč tako onesnažena in polna kemikalij, da je ne morejo vrniti v reke. Namesto tega jo pustijo v strupenih jezerih, ki trenutno obsegajo že 170 kvadratnih kilometrov. To je 53-krat večja površina od Bohinjskega jezera (3,18 km²). Do leta 2040 naj bi se površina strupenih jezer podvojila. Poleg precejšnjega okoljskega tveganja zaradi strupenih kemikalij, ki se nahajajo v teh jezerih, tveganje obstaja tudi za divje živali. Skozi to območje namreč vsako leto migrira več kot 400.000 ptic selivk, katerim ogromna jezera, polna kemikalij, izgledajo kot privlačno počivališče. Leta 2008 je na enem izmed njih žalostno končala jata 1.600 rac.
Poleg negativnega vpliva na vodo, divje živali in na človeško zdravje bo načrtovana proizvodnja vplivala na globalne podnebne spremembe zaradi povečanih emisij toplogrednih plinov. Emisije zaradi proizvodnje goriv iz bitumenskega peska trenutno predstavljajo 5 % emisij Kanade, a bodo hitro zrasle, če bodo projekti šli naprej po načrtih. Porast emisij izhaja iz dejstva, da je za pridelavo sintetične nafte iz bitumena potrebno ogromno energije. Večinoma uporabljajo naravni plin, uvožen iz Aljaske, ki ga uporabljajo za pridelavo pare za ločevanje bitumena od peska. Emisije iz pridelave litra sintetične nafte iz bitumena so od 18 do 49 % višje od proizvodnje navadnega bencina, ki ga uporabljamo v EU. Evropa ima cilj, da zmanjša ogljikov dioksid iz goriv, ki jih uporabljamo, za 6 % do leta 2020 – uvoz goriv iz Kanade torej neposredno nasprotuje temu cilju. Uvoz umazane nafte v EU iz Kanade trenutno predstavlja le zelo majhen del, a to se v prihodnosti lahko poveča, če se evropske države ne odločijo, da bodo ta fosilna goriva obravnavale drugače – v skladu z mnogo višjimi emisijami.
Kanadsko lobiranje v Bruslju
Ko je kanadska vlada izvedela, da bi goriva, pridelana iz bitumenskega peska, pod evropsko zakonodajo lahko bila obravnavana drugače, je Bruselj v nekaj tednih obiskalo več visokih uradnikov iz Kanade. Eden izmed njih je bil minister za okolje iz Alberte, ki je v intervjuju za European voice izjavil, da v Bruselj ni prišel zato, “da bi zagotovil potrošnjo te nafte v Evropi, ampak zato, ker spoštujejo dejstvo, da odločitve v Evropi najdejo pot v regulatorne politike po vsem svetu”. Zaradi velikosti skupnega trga Evropska unija namreč pogosto postavlja standarde za goriva in druge proizvode (npr. za avtomobile, hladilnike), ki jih kasneje sprejmejo druge države po svetu. Kanada želi za vso ceno preprečiti, da bi bil bitumenski pesek obravnavan kot vir z več emisij kot druga goriva, ki se prodajajo na evropskem trgu.
Zgodba se odvija okrog malo poznane evropske direktive o kakovosti goriv, ki želi zmanjšati vpliv ogljikovega dioksida goriv, ki se uporabljajo v evropskih avtomobilih. Direktiva je bila del tako imenovanega paketa za boj proti podnebnim spremembam, ki je bil sprejet konec leta 2008. Lani je evropska komisija predlagala vrednosti za emisije ogljikovega dioksida iz različnih goriv, ki je prav tako vsebovala vrednost za bitumenski pesek, ki je bila višja od navadnega bencina in dizla. Le gorivo, pridelano iz premoga, je imelo višjo vrednost. Kmalu po objavi tega dokumenta je posebna vrednost za »tar sands« izginila iz predloga Evropske komisije. K temu je zagotovo pripomoglo pismo kanadskega ambasadorja Rossa Hornbyja, ki je pisal najvišjim uradnikom Evropske komisije, da so »tar sands« le za 5–15 % slabši od navadnih goriv. “Posebna kategorija za bitumenski pesek torej ni v skladu z znanostjo in bi pomenila neutemeljeno diskriminacijo.’’ Po tem pismu je vrednost magično izginila.
Kljub protestom Evropskega parlamenta in okoljskih nevladnih organizacij je Evropska komisija namesto vrednosti za bitumenski pesek predlagala le revizijo – po tem, ko opravi več študij glede tega vira energije konec leta 2011. Glede na to, da so »tar sands« trenutno eno izmed najbolj raziskovanih fosilnih goriv z več kot 15 raziskavami glede emisij in vpliva na okolje, se človek resno vpraša glede kredibilnosti Evropske unije, ko pride do podnebnih sprememb.
Ne glede na tveganje imamo ljudje težavo pustiti naravne vire, ki imajo vsaj nekaj finančne vrednosti, pod zemljo. Tako med desetimi najbolj profitabilnimi podjetji na svetu najdemo kar šest podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in dobavo nafte in plina. Te so Chevron, ExxonMobile, BP, Shell, Gazprom in Petrobras. Ta podjetja investirajo ogromno denarja v to, da bodo iztisnila še zadnjo kapljico nafte iz našega planeta. Gredo vedno globlje, kot v primeru Mehiškega zaliva, in z vedno bolj uničujočimi metodami, kot v primeru bitumenskega peska iz Alberte. Njihove investicije v obnovljive energetske vire so zanemarljive. Podjetje ExxonMobile na primer investira med 25 in 30 milijardami dolarjev na leto v iskanje in izkoriščanje novih virov nafte. Leta 2009 je tudi prvič investiralo v obnovljive energetske vire, in sicer 600 milijonov dolarjev za raziskave biogoriv iz alg. Več kot očitno je, kje stojijo prioritete naftnih družb in kako resno se lotevajo tranzicije proti nizkoogljični družbi.
Kako naprej?
Medtem ko svet s pospešeno hitrostjo kupuje avtomobile in letala, nafta, ki jih poganja, postaja vedno bolj umazana. Okoljski vpliv prometnega sektorja se lahko precej zmanjša s proizvodnjo bolj učinkovitih avtomobilov in letal, z zmanjševanjem hitrosti vseh prevoznih sredstev in z zmanjšanjem količine prometa. A če se želimo izogniti nevarnim podnebnim spremembam, bomo morali zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 80 % do leta 2050. Kritično obdobje je naslednjih 10 let, ko morajo izpusti toplogrednih plinov doseči najvišjo točko in potem pričeti drastično upadati. To še ne pomeni, da se bomo uspeli podnebnim spremembam popolnoma izogniti. Tudi če že danes popolnoma ustavimo vse emisije, se bo planet segrel za približno 2 stopinji Celzija. Morda 2 stopinji ne zveni veliko, a razlika med ledeno dobo in današnjim obdobjem, je le približno 5–6 stopinj Celzija. Zmanjšanje emisij iz prometa bo nujno potrebno za dosego tega cilja. Izpusti toplogrednih plinov so popolnoma povezani s porabo energije v prometu – v tem primeru z omejevanjem zmanjšanja porabe energije in prehodom na bolj čiste vire energije, kar igra ključno vlogo v boju proti podnebnih spremembam.
Veliko politične pozornosti je vedno bilo posvečene iskanju čarobnega goriva, ki bo lahko popolnoma nadomestilo nafto, tako da neprijetne in javnosti nesprejemljive spremembe življenjskega stila ne bodo potrebne. Politična pozornost se preusmerja od vodika, do biogoriv in električnih avtomobilov. Ob tem se pogosto pozabljajo ukrepi, ki so manj popularni, a bolj učinkoviti, kot na primer ambiciozni standardi za izpuste ogljikovega dioksida za vse avtomobile. Raziskave so pokazale, da bi lahko precej zmanjšali porabo nafte, če bi EU sprejela ambiciozno zakonodajo za učinkovite avtomobile in če bi države članice obdavčile avtomobile glede na njihov vpliv na okolje. Zmanjšanje uvoza nafte bi preprečilo izkoriščanje najbolj umazanih in tveganih virov, kot je bitumenski pesek, poleg tega pa bi imelo splošen pozitiven vpliv na gospodarstvo. Denar, ki ga Evropejci plačujemo državam izvoznicam nafte (leta 2008, ko so cene nafte dosegle 138 dolarjev na sodček, je EU za uvoz nafte plačevala več kot milijardo evrov na dan), bi lahko porabili za kaj drugega, kot na primer raziskave in razvoj obnovljivih energetskih virov, ki resnično vodijo do energetske neodvisnosti in trajnostnega razvoja (več o alternativah v naslednji številki Kameleona …).
Nekaj podatkov o uvozu nafte v EU
• Leta 2008, ko so cene nafte dosegle 138 dolarjev na sodček, je EU za uvoz nafte plačevala več kot milijardo evrov na dan.
• Avtomobili so največji porabniki nafte v EU s porabo okrog 4,4 milijona sodčkov na dan, kar je približno 40 % uvoza.
• Cena porabe nafte je okrog 140 milijard EUR na leto, kar je več kot letna dodana vrednost avtomobilske industrije (v letu 2005 je ta bila 132 milijarde EUR).
• Letni račun za porabo nafte v EU je okrog 3 % evropskega BDP-ja ali 750 EUR na vsakega evropskega državljana.
Transport (avtomobili, letala in ladje) je odgovoren za dve tretjini uvoza nafte. Zmanjšanje porabe energije v transportu je torej najpomembnejši korak za zmanjšanje odvisnosti od nafte in za preprečitev izkoriščanja najbolj umazanih virov, kot je bitumenski pesek.
Kaj lahko storim?
Podnebni vpliv prometnega sektorja je neposredno povezan s porabo nafte. Bolj vsak posameznik poskrbi za to, da zmanjša svojo lastno porabo nafte, manjši vpliv ima poraba na okolje. Tukaj je nekaj idej:
• Kadar je le možno, ne uporabljam avtomobila, temveč kolesarim, hodim ali uporabljam javna prevozna sredstva.
• Pozanimam se, katera prevozna sredstva imajo najmanjši vpliv na okolje (na primer letalski prevoz ima večji vpliv na okolje kot vlaki).
• Če kupujem avtomobil, se pozanimam, kateri avtomobili imajo manjšo porabo goriva in posledično nižje emisije ogljikovega dioksida (dober vir za to je spletna stran: http://www.whatgreencar.com/).
• Če je le mogoče, se ne vozim sam v avtu.
• Pišem svojemu okoljskemu ministru in evropskemu komisarju, da naj podpreta ambiciozne okoljske cilje, vključno s standardi za učinkovite avtomobile in s standardi za zmanjšanje emisij iz pridobivanja nafte.


Nasvet dneva

Narava je popolna. Učimo se iz nje in je ne spreminjajmo. ''Drevo ne odreče sence niti tistemu, ki ga pride posekat.''(Indijanski pregovor)

Vsi naročniki tiskanega izvoda prejmejo tudi dostop do spletnega izvoda revije Kameleon

Prijavi se

Tagi


Aktualno

Z glasbenim vlakom iz Maribora v Ljubljano

Na svetovni dan Zemlje je društvo Planet Zemlja prvič predstavilo projekt glasbenih vlakov in do danes sta odpeljala že dva zabavna glasbena vlaka.

Anketa

Bi se lahko en dan v tednu odpovedali mesu?

  Ne, nikakor. Brez mesa ne gre.
  Da, mesa ne jem vsak dan.
  Da, brez težav. Mesu se izogibam.

Dogodki

Nacionalna konferenca o sončnih kremah Sijaj, sijaj sončece

Namen konference (21.6. ob 17.00 v Ljubljani) je ljudi opozoriti na pomembnost pravilne izbire pri nakupu sončnih krem ter o nevarnostih, ki jih povzroča sonce. Ne bomo pozabili na prihajajoče poletje in nasvete, kako se primerno zaščititi in kaj jesti oziroma piti.

Iz stalnih vsebin

Nagrajenci nagradne igre

Zaključili smo zbiranje predlogov tematik. Objavljamo nagrajence!

Stalne vsebine

E-novice