Vse, kar je lepo

V zaodrju tekstilnih gigantov


H&M se skriva za organsko ponudbo, ki jo premore na tistih nekaj policah, Zara za tem, da je večina njenih proizvodnih obratov v Španiji in na Portugalskem, Converse, Gap in Nike ustvarjajo izdelke z oznako (RED) in s tem pomagajo obolelim z AIDS-om, tuberkulozo in malarijo v Afriki.

Vodilni v tekstilni industriji po tržnih deležih in najhitrejši v sledenju modnih trendov se navidezno srečajo v družbeni odgovornosti, ki je vklesana v stene njihovih prostorov in »uzakonjena« v kodeksih ravnanja. Veljati mora tako zanje kot tudi za vse v verigi dobaviteljev. Vse? Pravzaprav popolnoma vse. Ampak – ali je temu res tako? O tem smo se pogovarjali z Laurence Beierlein, Francozinjo, ki je svoje življenje posvetila družbeni odgovornosti. Poleg tega, da poučuje na fakulteti IAE Gustave Eiffel v Parizu, se že več let aktivno posveča raziskavam o revizijah družbene odgovornosti v jugovzhodni Aziji na področju tekstilne industrije in je članica programa Regulativnih možnosti korporativne družbene odgovornosti (Regulatory potential of CSR).

Malo pred prvo uro zjutraj, 11. aprila 2005, je v bangladeški tekstilni tovarni zagrmelo. Zgradba, postavljena na majavih močvirnih temeljih nedaleč stran od Dake, se je zrušila nad delavci. Umrlo je 66 ljudi, 80 jih je bilo ranjenih – nekateri so ostali invalidi za vse življenje – na stotine jih je ostalo brez zaposlitve. Spectrum, azijska manufaktura, ki je proizvajala oblačila za Inditex (Zara, Pull & Bear, Massimo Dutti, Bershka, Stradivarius), Carrefour, Cotton Group, New Yorker in mnoge druge, se je s tem dogodkom za zmeraj zapisala v zgodovino. Podobnih primerov iz jugovzhodne in vzhodne Azije je še veliko. Javnost si pred njimi zatiska oči.
V Spectrumu je šlo marsikaj narobe. Tovarna ni imela gradbenega dovoljenja, kršene so bile pravice delavcev, kodeksi etike zanje niso obstajali. Delavci po pogodbi ne bi smeli delati ponoči. Družbeni revizorji za preverjanje delovnih pogojev tovarne niso preverili listine o gradbenem dovoljenju. Šlo je za napako, ki se ne bi smela zgoditi. Če izhajamo iz Inditexa, enega največjih distributerjev hitre mode na svetu, imajo po kodeksu vsi vpleteni v podjetje pravico do varnega in zdravega delovnega okolja. Inditex se je po izgubljeni vojni vsaj javno opravičil in ustanovil sistem prostovoljne pomoči, nekateri se niso.
Pomen revizije družbene odgovornosti
Revizija družbene odgovornosti je uporabna metoda, ki pa na žalost ne zadošča pri odpravljanju vseh problemov držav v razvoju. Teh je preveč. V primeru Spectrum jih niso. Po besedah Laurence Beierlein je revizija družbene odgovornosti zgolj orodje, s katerim se preverja usklajenost proizvodnje na strani dobaviteljev s kodeksi ravnanja na strani podjetij do kupcev. Revizorji delujejo kot nekakšni zasebni inšpektorji pravic delavcev, ki skrbijo za trajnostni razvoj in družbeno odgovornost podjetij v državah v razvoju.
In kako poteka sam postopek? Revizorji se v tovarni zadržijo 1, 2 ali 3 dni, odvisno od velikosti obratov. Preverjajo se delovni pogoji (ali imajo zaposleni pogodbe, dobijo plačilo nadur, ki jih opravijo, ali je poskrbljeno za njihovo zdravje in varnost pri delu – ali nosijo zaščitne maske, rokavice, imajo dostop do prve pomoči, imajo dovolj požarnih izhodov) in spoštovanje njihovih pravic (ali imajo svobodo združevanja, ali se pojavljajo kakršnekoli oblike diskriminacije).
Ker je postopek precej rutinski, za uvid v dejansko stanje po navadi ne zadošča. Laurence meni, da so revizije sicer zelo koristne: »Če podjetje ne izvaja revizij, ni v redu, če jih izvaja, niso nujno dovolj.« Obstajajo tudi druga orodja, s katerimi lahko pomagamo vplivati na stanje delavcev v državah v razvoju. Da so spremembe oziroma izboljšave počasne, je očitno. Nekoč so v industriji oblačil veljala drugačna pravila – bile so spomladansko–poletne in jesensko–zimske kolekcije. Danes se blago na policah (seveda govorimo o verigah hitre mode) zamenja v povprečju vsakih šest tednov. Dobavitelji čutijo stalne pritiske – časovne in cenovne.
Spremembe se torej morajo zgoditi na ravni odnosa podjetja s kupci, če želijo, da bodo njihovi dobavitelji živeli lepše življenje. Laurence vidi tudi rešitev v povezovanju z nevladnimi organizacijami, kot je npr. Mednarodna organizacija dela (ILO). »Revizor delavcev nikoli ne sprašuje po njihovih željah. Moramo jim dati moč, ker je nimajo. Podjetja bi zanje morala organizirati seminarje in usposabljanja. Vedeti morajo, da imajo pravico do tega. Potem se pa spet pojavi vprašanje cene, ki v teh korporacijah deluje kot odličen izgovor.«
Etika pred ekologijo ali ekologija pred etiko?
Večji problemi nastopijo v državah, ki jih totalitarna oblast ne spusti iz krempljev. Mnoga vprašanja so na Kitajskem rešljiva, v Burmi težje. Uzbekistan, tretji največji izvoznik bombaža na svetu, je kljub mnogim bojkotom še vedno visoko na lestvici po izkoriščanju otroške delovne sile. Režim jih podi na bombažna polja za plačilo enega sendviča na dan. In kako se temu upremo? Ob nakupu oblačila sicer izvemo, kje je bilo proizvedeno, ne dobimo pa podatka o tem, kje so pridobili npr. bombažna vlakna.
Polemike, ki nastajajo kot posledica nespoštovanja, se kažejo v okolju. Revizija družbene odgovornosti sicer ne preverja okoljske dimenzije, vendar sta ti dve močno prepleteni. Medtem ko se spremembe na strani varnosti delavcev počasi izboljšujejo, se pri okoljskem vidiku stvar nekoliko zaustavi. Okoljskim katastrofam ni videti konca. Aralsko jezero, ki je v preteklosti veljalo za enega od štirih največjih jezer na svetu, je v zadnjih petdesetih letih drastično upadlo. Več kot 80 % izgube vode je posledica namakanja bombaža. Na večini kmetijskih zemljišč v Uzbekistanu bombaž gojijo kot monokulturo že petdeset let zapovrstjo, brez rotacije. To izčrpa tla in zato uporabljajo neizmerne količine pesticidov, kar še dodatno povzroča večjo onesnaženost okolja in zdravstvena obolenja.
Odgovornost je v rokah potrošnikov
Laurence pred štirimi leti v francoski trgovinski verigi Monoprix skorajda ni mogla dobiti piškotov, ki ne bi vsebovali nasičenih maščob. Danes je obratno. »Prehrambna industrija je hitrejša, ker je veliko sestavin lokalnih. Pri tekstilni industriji je še vedno največji problem v tem, da dobavlja iz držav v razvoju. Moda se hitro spreminja in potrošniki so postali razvajeni – radi bi kupovali izdelke po izjemno ugodnih cenah, ki so družbeno in okoljsko prijazni. To pa je žal večinoma še vedno nezdružljivo.«
Ozaveščenost potrošnikov je ključ do boljšega sveta za vse. Je pa tudi zelo težavno. Oznake »Made in Vietnam« in podobne nam pravzaprav ne povedo veliko. Nekatere tovarne v isti državi spoštujejo pravice delavcev, druge ne. Tudi pri »eko« napisih moramo biti bolj previdni. »Fairtrade je oznaka, ki ji zaupamo. Zaupamo večjemu delu nje. Gre za poskus, da nekaj naredimo drugače. Česa ne maram je, da jo uporabljajo tudi na izdelkih, ki jih proizvajalci potrebujejo, npr. pri rižu. Izvažajo ga po pravični ceni, vendar ga zaradi tega nimajo dovolj zase, zato ga morajo uvoziti drugje. Pri kupovanju teh izdelkov moramo vedno upoštevati lokalne potrebe ljudi. Potrošniki tudi mislijo, da pridelava organskega bombaža vključuje pravično plačilo in spoštovanje pravic delavcev, kar pa vedno ne drži. Seveda to ne pomeni, da pravzaprav ne moremo zaupati več nobeni blagovni znamki, je pa res, da so tiste, ki jamčijo za etične standarde delavcev, zelo redke. In moramo jim verjeti, vsaj deloma. Če bomo nehali zaupati tudi tem, lahko nehamo zaupati v vse. Te blagovne znamke so gonilo za lepši svet.«
Primeri dobrih blagovnih znamk so po njenem People Tree ali Traidcraft, ki poleg izdelkov iz organskega bombaža skrbijo tudi za pravice delavcev iz držav v razvoju. Žal pa je res, da gre tukaj za manjše proizvajalce, ki bi v primerih hitre mode tekstilnih gigantov težje zdržale. Velike verige trgovin, kot so Carrefour, Cotton Group, Gap, H&M, Inditex, New Yorker, Pimkie in druge, še vedno proizvajajo v tovarnah, kjer ni poskrbljeno za zdravje in varnost delavcev.
Model naše družbe je preveč osredotočen na potrošnjo. S svojimi zahtevami in željami pogojujemo stanje držav v razvoju. Ko si želimo osvežiti garderobo, poglejmo, kaj o naši odločitvi pravijo na Clean Clothes Campaign; poročila o družbeni odgovornosti naših »priljubljenih« blagovnih znamk so namreč preveč pristranska. Kupovati moramo manj in kakovostno. Vprašati se moramo, ali res potrebujemo nove kavbojke in ali ni bolje, da stare nekomu podarimo, kot pa da jih zavržemo. Mogoče je kdo zanje žrtvoval svoje življenje.

Glasuj:

5,0

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Ta članek še nima komentarjev!

V zaodrju tekstilnih gigantov


H&M se skriva za organsko ponudbo, ki jo premore na tistih nekaj policah, Zara za tem, da je večina njenih proizvodnih obratov v Španiji in na Portugalskem, Converse, Gap in Nike ustvarjajo izdelke z oznako (RED) in s tem pomagajo obolelim z AIDS-om, tuberkulozo in malarijo v Afriki.

Vodilni v tekstilni industriji po tržnih deležih in najhitrejši v sledenju modnih trendov se navidezno srečajo v družbeni odgovornosti, ki je vklesana v stene njihovih prostorov in »uzakonjena« v kodeksih ravnanja. Veljati mora tako zanje kot tudi za vse v verigi dobaviteljev. Vse? Pravzaprav popolnoma vse. Ampak – ali je temu res tako? O tem smo se pogovarjali z Laurence Beierlein, Francozinjo, ki je svoje življenje posvetila družbeni odgovornosti. Poleg tega, da poučuje na fakulteti IAE Gustave Eiffel v Parizu, se že več let aktivno posveča raziskavam o revizijah družbene odgovornosti v jugovzhodni Aziji na področju tekstilne industrije in je članica programa Regulativnih možnosti korporativne družbene odgovornosti (Regulatory potential of CSR).

Malo pred prvo uro zjutraj, 11. aprila 2005, je v bangladeški tekstilni tovarni zagrmelo. Zgradba, postavljena na majavih močvirnih temeljih nedaleč stran od Dake, se je zrušila nad delavci. Umrlo je 66 ljudi, 80 jih je bilo ranjenih – nekateri so ostali invalidi za vse življenje – na stotine jih je ostalo brez zaposlitve. Spectrum, azijska manufaktura, ki je proizvajala oblačila za Inditex (Zara, Pull & Bear, Massimo Dutti, Bershka, Stradivarius), Carrefour, Cotton Group, New Yorker in mnoge druge, se je s tem dogodkom za zmeraj zapisala v zgodovino. Podobnih primerov iz jugovzhodne in vzhodne Azije je še veliko. Javnost si pred njimi zatiska oči.
V Spectrumu je šlo marsikaj narobe. Tovarna ni imela gradbenega dovoljenja, kršene so bile pravice delavcev, kodeksi etike zanje niso obstajali. Delavci po pogodbi ne bi smeli delati ponoči. Družbeni revizorji za preverjanje delovnih pogojev tovarne niso preverili listine o gradbenem dovoljenju. Šlo je za napako, ki se ne bi smela zgoditi. Če izhajamo iz Inditexa, enega največjih distributerjev hitre mode na svetu, imajo po kodeksu vsi vpleteni v podjetje pravico do varnega in zdravega delovnega okolja. Inditex se je po izgubljeni vojni vsaj javno opravičil in ustanovil sistem prostovoljne pomoči, nekateri se niso.
Pomen revizije družbene odgovornosti
Revizija družbene odgovornosti je uporabna metoda, ki pa na žalost ne zadošča pri odpravljanju vseh problemov držav v razvoju. Teh je preveč. V primeru Spectrum jih niso. Po besedah Laurence Beierlein je revizija družbene odgovornosti zgolj orodje, s katerim se preverja usklajenost proizvodnje na strani dobaviteljev s kodeksi ravnanja na strani podjetij do kupcev. Revizorji delujejo kot nekakšni zasebni inšpektorji pravic delavcev, ki skrbijo za trajnostni razvoj in družbeno odgovornost podjetij v državah v razvoju.
In kako poteka sam postopek? Revizorji se v tovarni zadržijo 1, 2 ali 3 dni, odvisno od velikosti obratov. Preverjajo se delovni pogoji (ali imajo zaposleni pogodbe, dobijo plačilo nadur, ki jih opravijo, ali je poskrbljeno za njihovo zdravje in varnost pri delu – ali nosijo zaščitne maske, rokavice, imajo dostop do prve pomoči, imajo dovolj požarnih izhodov) in spoštovanje njihovih pravic (ali imajo svobodo združevanja, ali se pojavljajo kakršnekoli oblike diskriminacije).
Ker je postopek precej rutinski, za uvid v dejansko stanje po navadi ne zadošča. Laurence meni, da so revizije sicer zelo koristne: »Če podjetje ne izvaja revizij, ni v redu, če jih izvaja, niso nujno dovolj.« Obstajajo tudi druga orodja, s katerimi lahko pomagamo vplivati na stanje delavcev v državah v razvoju. Da so spremembe oziroma izboljšave počasne, je očitno. Nekoč so v industriji oblačil veljala drugačna pravila – bile so spomladansko–poletne in jesensko–zimske kolekcije. Danes se blago na policah (seveda govorimo o verigah hitre mode) zamenja v povprečju vsakih šest tednov. Dobavitelji čutijo stalne pritiske – časovne in cenovne.
Spremembe se torej morajo zgoditi na ravni odnosa podjetja s kupci, če želijo, da bodo njihovi dobavitelji živeli lepše življenje. Laurence vidi tudi rešitev v povezovanju z nevladnimi organizacijami, kot je npr. Mednarodna organizacija dela (ILO). »Revizor delavcev nikoli ne sprašuje po njihovih željah. Moramo jim dati moč, ker je nimajo. Podjetja bi zanje morala organizirati seminarje in usposabljanja. Vedeti morajo, da imajo pravico do tega. Potem se pa spet pojavi vprašanje cene, ki v teh korporacijah deluje kot odličen izgovor.«
Etika pred ekologijo ali ekologija pred etiko?
Večji problemi nastopijo v državah, ki jih totalitarna oblast ne spusti iz krempljev. Mnoga vprašanja so na Kitajskem rešljiva, v Burmi težje. Uzbekistan, tretji največji izvoznik bombaža na svetu, je kljub mnogim bojkotom še vedno visoko na lestvici po izkoriščanju otroške delovne sile. Režim jih podi na bombažna polja za plačilo enega sendviča na dan. In kako se temu upremo? Ob nakupu oblačila sicer izvemo, kje je bilo proizvedeno, ne dobimo pa podatka o tem, kje so pridobili npr. bombažna vlakna.
Polemike, ki nastajajo kot posledica nespoštovanja, se kažejo v okolju. Revizija družbene odgovornosti sicer ne preverja okoljske dimenzije, vendar sta ti dve močno prepleteni. Medtem ko se spremembe na strani varnosti delavcev počasi izboljšujejo, se pri okoljskem vidiku stvar nekoliko zaustavi. Okoljskim katastrofam ni videti konca. Aralsko jezero, ki je v preteklosti veljalo za enega od štirih največjih jezer na svetu, je v zadnjih petdesetih letih drastično upadlo. Več kot 80 % izgube vode je posledica namakanja bombaža. Na večini kmetijskih zemljišč v Uzbekistanu bombaž gojijo kot monokulturo že petdeset let zapovrstjo, brez rotacije. To izčrpa tla in zato uporabljajo neizmerne količine pesticidov, kar še dodatno povzroča večjo onesnaženost okolja in zdravstvena obolenja.
Odgovornost je v rokah potrošnikov
Laurence pred štirimi leti v francoski trgovinski verigi Monoprix skorajda ni mogla dobiti piškotov, ki ne bi vsebovali nasičenih maščob. Danes je obratno. »Prehrambna industrija je hitrejša, ker je veliko sestavin lokalnih. Pri tekstilni industriji je še vedno največji problem v tem, da dobavlja iz držav v razvoju. Moda se hitro spreminja in potrošniki so postali razvajeni – radi bi kupovali izdelke po izjemno ugodnih cenah, ki so družbeno in okoljsko prijazni. To pa je žal večinoma še vedno nezdružljivo.«
Ozaveščenost potrošnikov je ključ do boljšega sveta za vse. Je pa tudi zelo težavno. Oznake »Made in Vietnam« in podobne nam pravzaprav ne povedo veliko. Nekatere tovarne v isti državi spoštujejo pravice delavcev, druge ne. Tudi pri »eko« napisih moramo biti bolj previdni. »Fairtrade je oznaka, ki ji zaupamo. Zaupamo večjemu delu nje. Gre za poskus, da nekaj naredimo drugače. Česa ne maram je, da jo uporabljajo tudi na izdelkih, ki jih proizvajalci potrebujejo, npr. pri rižu. Izvažajo ga po pravični ceni, vendar ga zaradi tega nimajo dovolj zase, zato ga morajo uvoziti drugje. Pri kupovanju teh izdelkov moramo vedno upoštevati lokalne potrebe ljudi. Potrošniki tudi mislijo, da pridelava organskega bombaža vključuje pravično plačilo in spoštovanje pravic delavcev, kar pa vedno ne drži. Seveda to ne pomeni, da pravzaprav ne moremo zaupati več nobeni blagovni znamki, je pa res, da so tiste, ki jamčijo za etične standarde delavcev, zelo redke. In moramo jim verjeti, vsaj deloma. Če bomo nehali zaupati tudi tem, lahko nehamo zaupati v vse. Te blagovne znamke so gonilo za lepši svet.«
Primeri dobrih blagovnih znamk so po njenem People Tree ali Traidcraft, ki poleg izdelkov iz organskega bombaža skrbijo tudi za pravice delavcev iz držav v razvoju. Žal pa je res, da gre tukaj za manjše proizvajalce, ki bi v primerih hitre mode tekstilnih gigantov težje zdržale. Velike verige trgovin, kot so Carrefour, Cotton Group, Gap, H&M, Inditex, New Yorker, Pimkie in druge, še vedno proizvajajo v tovarnah, kjer ni poskrbljeno za zdravje in varnost delavcev.
Model naše družbe je preveč osredotočen na potrošnjo. S svojimi zahtevami in željami pogojujemo stanje držav v razvoju. Ko si želimo osvežiti garderobo, poglejmo, kaj o naši odločitvi pravijo na Clean Clothes Campaign; poročila o družbeni odgovornosti naših »priljubljenih« blagovnih znamk so namreč preveč pristranska. Kupovati moramo manj in kakovostno. Vprašati se moramo, ali res potrebujemo nove kavbojke in ali ni bolje, da stare nekomu podarimo, kot pa da jih zavržemo. Mogoče je kdo zanje žrtvoval svoje življenje.


Nasvet dneva

Narava je popolna. Učimo se iz nje in je ne spreminjajmo. ''Drevo ne odreče sence niti tistemu, ki ga pride posekat.''(Indijanski pregovor)

Vsi naročniki tiskanega izvoda prejmejo tudi dostop do spletnega izvoda revije Kameleon

Prijavi se

Tagi


Aktualno

Z glasbenim vlakom iz Maribora v Ljubljano

Na svetovni dan Zemlje je društvo Planet Zemlja prvič predstavilo projekt glasbenih vlakov in do danes sta odpeljala že dva zabavna glasbena vlaka.

Anketa

Bi se lahko en dan v tednu odpovedali mesu?

  Ne, nikakor. Brez mesa ne gre.
  Da, mesa ne jem vsak dan.
  Da, brez težav. Mesu se izogibam.

Dogodki

Nacionalna konferenca o sončnih kremah Sijaj, sijaj sončece

Namen konference (21.6. ob 17.00 v Ljubljani) je ljudi opozoriti na pomembnost pravilne izbire pri nakupu sončnih krem ter o nevarnostih, ki jih povzroča sonce. Ne bomo pozabili na prihajajoče poletje in nasvete, kako se primerno zaščititi in kaj jesti oziroma piti.

Iz stalnih vsebin

Nagrajenci nagradne igre

Zaključili smo zbiranje predlogov tematik. Objavljamo nagrajence!

Stalne vsebine

E-novice