Po zemlji okrog sonca

Stockholm- zelena prestolnica


Moj prihod v Stockholm ni bil nič kaj okolju prijazen – v prvo evropsko zeleno prestolnico sem namreč priletela. Po menjavi evrov v švedske krone je sledilo spoznavanje z mestnim javnim prevozom, ki za Slovenko ni poceni, je pa odličen, česar se očitno zavedajo tudi prebivalci mesta – javni prevoz namreč izkorišča 80 % meščanov.

Sestavljajo ga razvejana podzemna železnica, avtobusi in tramvaj. Z mesečno ali večmesečno karto (daljša kot je doba karte, več denarja prihranite) se lahko vozite z vsemi omenjenimi ter celo z nekaterimi trajekti, ki vozijo med otočki. Stockholm je namreč mesto na vodi, sestavljeno iz 14 otočkov in obdano s štiriindvajset do petdeset tisoč otočki (številki sta drastično različni, ker se Švedi ne morejo odločiti, katero površino bi še šteli kot otok). V kolikor se odločite, da boste mesto doživljali na kolesu, si ga lahko izposodite. Cena izposoje modrega (dobesedno in v prenesenem pomenu) mestnega kolesa od aprila do oktobra znaša le 25 evrov! Poskrbeli pa so tudi za tiste, ki jim je ljubše, da drugi poganjajo pedala namesto njih. Ecocab je posebne vrste taksi – trikolesnik z dvema sedežema za potnike, nekateri pa so prilagojeni za celotno družino. Uporabljajo jih turisti, ki počasnejše potovanje izkoristijo za ogled in fotografiranje mesta. Ko sem si avgusta (najbrž preveč očitno) ogledovala zeleno vozilo pred menoj, v katerega se je ravno nameščal francoski par srednjih let, mi je voznik zagotovil, da bo nazaj čez petnajst minut. Vožnje nisem potrebovala, vseeno pa sem izkoristila njegovo zgovornost (svarili so me, da so Švedi hladni in zaprti!) in povprašala, ali se nič ne utrudi (delovnik je namreč od dvanajstih do osmih), pa mi je zamahnil z roko, nato pa malce z oklevanjem dodal: »Če je prevroče, lahko vklopim električni motor! Gre do 25 km/h!« Prevroče v Stockholmu ni pogosto – ravno zaradi temperatur ekološki taksi obratuje zgolj od maja do septembra.
Švedi se lahko pohvalijo z odličnimi statističnimi podatki – od leta 1990 so uspeli zmanjšati ogljikove emisije za več kot četrtino, njihov cilj pa je odprava fosilnih goriv v mestu do leta 2050. To jim je uspelo z implementacijo več kot 750 kilometrov kolesarskih poti, kar se je odrazilo v več kot polovični rasti kolesarjev – in to v državi, katere zgornja petina sega v polarni pas. Obenem načrtujejo sto postaj za polnjenje električnih vozil. Elektrika za napajalne postaje bo pridobljena izključno z vetrnimi turbinami. Do leta 2015 naj bi že polovica meščanov vozila vsaj hibridna vozila, kar je zelo drzna napoved, pa se zdi tudi verjetna. Ob dvomesečnem bivanju sem opazila že precej električnih vozil – med njimi tudi super hitri avtomobil Tesla – ki je bil žal prehiter, da bi ga ujela v objektiv.
V naravi in z naravo
Čeprav tukaj živi nekaj manj kot dva milijona prebivalcev, tega ni občutiti. Stavbe zasedajo približno tretjino površine, drugi dve tretjini pa pripadeta vodi in zelenicam. 95 % prebivalcev mesta ima do prve zelenice manj kot tristo metrov. Stockholm se lahko pohvali s 33 naravnimi parki, ki obdajajo mesto in najbrž je bil tudi to razlog, da ga je Evropska unija izbrala za prvo zeleno prestolnico. Mimogrede, Švedi so prvi zavarovali in ustanovili nacionalni mestni park (znan kot Ekopark), ki se še danes razprostira od roba centra mesta preko nekaterih otokov.
Ljubezen in spoštovanje narave so ključni elementi vsakega Šveda, so mi povedali na turističnem uradu. In res, kljub precej nizkim temperaturam so Švedi narod, ki veliko časa preživi na prostem. Cenijo pravico do javnih dobrin oz. »allemansrätten«, izjemno ponosni pa so na pitno vodo. Da je voda okoli Stockholma (gre za mešanico jezera in morja) pitna, so preteklo poletje bojda dokazali člani parlamenta, ki so družno zapustili sejo ter se podali na obrobje starega mestnega jedra, kjer se nahaja tudi parlament, ter zajeli vodo, medtem ko so mimo švigale turistične in ribiške ladje. Stockholm ni majhno mesto in tudi vodni promet, četudi ni gost, je konstanten. Ne glede na geografsko lego in temperaturo morja, se Švedi radi kopajo. »Plavaš lahko kar tukaj, v centru mesta, voda je čista in pitna, samo pazi, da boš izbrala kraj, kjer se je enostavno vrniti na obrežje!« mi je zaupal prodajalec pokovke v pristanišču. Nisem se še opogumila, če pa se bom, bom izbrala plažo v neposredni bližini kampusa, ki jo obdaja gozd.
Pred službo in šolo je priljubljen tek in veslanje s kanujem ali kajakom. S tekom se ukvarja toliko ljudi, da sem prvo jutro mislila, da mimo moje stavbe poteka del tekaške preizkušnje. Veliko Švedov si lasti tudi manjše čolne, s katerimi se predvsem poleti odpravijo na bližnje otoke arhipelaga, kjer imajo lesene vikende. Na prvi vtis je Švedska zares idilična …
Kaj pa odpadki?
Recikliranje je izjemno popularno, koši pa so oblikovani tako, da neprimerne odpadke težko porineš v nepravi zabojnik. Tudi v študentskem naselju, kjer trenutno prebivam, imamo ločene zabojnike v kuhinji in natančno označene točke, kam lahko odnesemo odpadke – kjer te spet pričakajo ločeni zabojniki. Steklenice in plastenke je najbolje vrniti kar v trgovino, kjer za vrnjeno embalažo prejmeš (preračunano v evre) 7 centov za pločevinko in 10 ali 20 centov za plastenko. Vsota se ti odšteje od nakupa ali pa ti jo izplačajo. Ločevanja odpadkov se tako hitro nalezejo tudi študenti iz različnih koncev sveta (letos jih je v Stockholmu 50.000 novih), ki so kaj hitro ugotovili, da se s prirejanjem zabave v lastnem hodniku da tudi lepo zaslužiti, če naslednji dan vse pločevinke piva odneseš v trgovino in jih prepustiš stiskanju stroja. Ko smo že pri trgovini – na moje veliko presenečenj so t. i. eko izdelki veliko cenejši kot pri nas, nekateri pa celo cenejši od drugih običajnih konkurenčnih izdelkov. Trgovine služijo tudi kot pošte. Vsaka ima pult, kjer lahko oddaš pismo ali pošto, s čimer se izkorišča obstoječ transportni sistem znotraj mesta.
Najbolj ekološki del mesta je predel Hammarby Sjostad, ki ga imenujejo tudi eko-predel. Načrtovan je bil v devetdesetih, danes pa deluje kot samozadosten, krožni sistem. Ne v celoti, a je na dobri poti k temu. Odpadna voda se porablja za ogrevanje, smeti pa zbirajo kar s pomočjo cevi, ki jih posesajo do pet ton na dan. Zbiralniki so v neposredni bližini hiš, zakopani pod zemljo – tam se časopisi reciklirajo, hrana postane gnojilo ali bio gorivo, predelava odpadkov pa hkrati tudi ogreva hišne komplekse.
V splošnem se 25 % odpadkov v mestu reciklira, 74 % se uporabi za produkcijo območnega ogrevanja, 1,5 % pa je biološko obdelanega.
Javne ustanove
Univerze so prav tako visoko ekološko naravnane. Vse kavarne v kampusu prodajajo t. i. fair-trade kavo in čaj v embalaži, ki je okolju prijazna in jo je možno reciklirati na enako kvaliteto. Prvi teden so vsem študentom razdelili obstoječe steklenice, v katerih lahko prenašaš kavo, čaj ali tople napitke, da bi se izognili kupovanju plastenk. Ob barih so mikrovalovne pečice, kjer si lahko pogreješ hrano, prineseno od doma.
Ob obisku univerzitetne telovadnice, ki je po eni strani strehe v celoti pokrita s sončnimi celicami, sem opazila, da se vsa energija na fitnes napravah beleži in uporabi za ogrevanje prostorov.
Pa se tudi tukaj skrb za okolje ne konča. Večina hotelov in mladinskih hotelov uporablja stranišča, ki porabljajo izjemno malo vode, varčne žarnice pa so že nekajletni standard. Dobro znana so imena restavracij, ki uporabljajo izključno lokalne proizvode in povem vam, teh je veliko preveč, da bi jih naštela.
Ekološki in liberalni simbol
Stvar, ki jo kaj hitro opazite med Švedi, je posebne vrste nahrbtnik, t. i. klasika v eko-oblikovalskem svetu. Imenuje se Kånken, izdeluje pa ga podjetje Fjällräven od leta 1978. Gre za trpežen, vodoodporen lahek nahrbtnik iz organskega bombaža, ki ga v vseh mogočih barvah srečujete neprestano – zaradi svoje prilagodljivosti v rokah ali na hrbtih Stockholmčanov. Narejeni so bili, da trajajo večno. V sedemdesetih so bili namenjeni šolarjem in imajo temu primerno ravno hrbtno stranico. Postali so hit ne le med mladimi in ostajajo simbol liberalnih pogledov. Vsako leto jih izdelajo kar 200.000, dizajn pa se skozi leta praktično ni spremenil.
Kdo bi vedel, kaj je Švede pognalo v tako zdrav in odgovoren način življenja – morda je kaj prispeval Carl von Linee, morda brezplačno izobraževanje o ekologiji in naravi, morda preprosto ne tako idealni vremenski pogoji, ki so jih silili v sobivanje z naravo in v spoštovanje virov. Kdo bi vedel? Morda pa je vprašanje zastavljeno narobe in bi se morali vprašati, zakaj ni tudi pri nas tako?

Glasuj:

0,0

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Ta članek še nima komentarjev!

Stockholm- zelena prestolnica


Moj prihod v Stockholm ni bil nič kaj okolju prijazen – v prvo evropsko zeleno prestolnico sem namreč priletela. Po menjavi evrov v švedske krone je sledilo spoznavanje z mestnim javnim prevozom, ki za Slovenko ni poceni, je pa odličen, česar se očitno zavedajo tudi prebivalci mesta – javni prevoz namreč izkorišča 80 % meščanov.

Sestavljajo ga razvejana podzemna železnica, avtobusi in tramvaj. Z mesečno ali večmesečno karto (daljša kot je doba karte, več denarja prihranite) se lahko vozite z vsemi omenjenimi ter celo z nekaterimi trajekti, ki vozijo med otočki. Stockholm je namreč mesto na vodi, sestavljeno iz 14 otočkov in obdano s štiriindvajset do petdeset tisoč otočki (številki sta drastično različni, ker se Švedi ne morejo odločiti, katero površino bi še šteli kot otok). V kolikor se odločite, da boste mesto doživljali na kolesu, si ga lahko izposodite. Cena izposoje modrega (dobesedno in v prenesenem pomenu) mestnega kolesa od aprila do oktobra znaša le 25 evrov! Poskrbeli pa so tudi za tiste, ki jim je ljubše, da drugi poganjajo pedala namesto njih. Ecocab je posebne vrste taksi – trikolesnik z dvema sedežema za potnike, nekateri pa so prilagojeni za celotno družino. Uporabljajo jih turisti, ki počasnejše potovanje izkoristijo za ogled in fotografiranje mesta. Ko sem si avgusta (najbrž preveč očitno) ogledovala zeleno vozilo pred menoj, v katerega se je ravno nameščal francoski par srednjih let, mi je voznik zagotovil, da bo nazaj čez petnajst minut. Vožnje nisem potrebovala, vseeno pa sem izkoristila njegovo zgovornost (svarili so me, da so Švedi hladni in zaprti!) in povprašala, ali se nič ne utrudi (delovnik je namreč od dvanajstih do osmih), pa mi je zamahnil z roko, nato pa malce z oklevanjem dodal: »Če je prevroče, lahko vklopim električni motor! Gre do 25 km/h!« Prevroče v Stockholmu ni pogosto – ravno zaradi temperatur ekološki taksi obratuje zgolj od maja do septembra.
Švedi se lahko pohvalijo z odličnimi statističnimi podatki – od leta 1990 so uspeli zmanjšati ogljikove emisije za več kot četrtino, njihov cilj pa je odprava fosilnih goriv v mestu do leta 2050. To jim je uspelo z implementacijo več kot 750 kilometrov kolesarskih poti, kar se je odrazilo v več kot polovični rasti kolesarjev – in to v državi, katere zgornja petina sega v polarni pas. Obenem načrtujejo sto postaj za polnjenje električnih vozil. Elektrika za napajalne postaje bo pridobljena izključno z vetrnimi turbinami. Do leta 2015 naj bi že polovica meščanov vozila vsaj hibridna vozila, kar je zelo drzna napoved, pa se zdi tudi verjetna. Ob dvomesečnem bivanju sem opazila že precej električnih vozil – med njimi tudi super hitri avtomobil Tesla – ki je bil žal prehiter, da bi ga ujela v objektiv.
V naravi in z naravo
Čeprav tukaj živi nekaj manj kot dva milijona prebivalcev, tega ni občutiti. Stavbe zasedajo približno tretjino površine, drugi dve tretjini pa pripadeta vodi in zelenicam. 95 % prebivalcev mesta ima do prve zelenice manj kot tristo metrov. Stockholm se lahko pohvali s 33 naravnimi parki, ki obdajajo mesto in najbrž je bil tudi to razlog, da ga je Evropska unija izbrala za prvo zeleno prestolnico. Mimogrede, Švedi so prvi zavarovali in ustanovili nacionalni mestni park (znan kot Ekopark), ki se še danes razprostira od roba centra mesta preko nekaterih otokov.
Ljubezen in spoštovanje narave so ključni elementi vsakega Šveda, so mi povedali na turističnem uradu. In res, kljub precej nizkim temperaturam so Švedi narod, ki veliko časa preživi na prostem. Cenijo pravico do javnih dobrin oz. »allemansrätten«, izjemno ponosni pa so na pitno vodo. Da je voda okoli Stockholma (gre za mešanico jezera in morja) pitna, so preteklo poletje bojda dokazali člani parlamenta, ki so družno zapustili sejo ter se podali na obrobje starega mestnega jedra, kjer se nahaja tudi parlament, ter zajeli vodo, medtem ko so mimo švigale turistične in ribiške ladje. Stockholm ni majhno mesto in tudi vodni promet, četudi ni gost, je konstanten. Ne glede na geografsko lego in temperaturo morja, se Švedi radi kopajo. »Plavaš lahko kar tukaj, v centru mesta, voda je čista in pitna, samo pazi, da boš izbrala kraj, kjer se je enostavno vrniti na obrežje!« mi je zaupal prodajalec pokovke v pristanišču. Nisem se še opogumila, če pa se bom, bom izbrala plažo v neposredni bližini kampusa, ki jo obdaja gozd.
Pred službo in šolo je priljubljen tek in veslanje s kanujem ali kajakom. S tekom se ukvarja toliko ljudi, da sem prvo jutro mislila, da mimo moje stavbe poteka del tekaške preizkušnje. Veliko Švedov si lasti tudi manjše čolne, s katerimi se predvsem poleti odpravijo na bližnje otoke arhipelaga, kjer imajo lesene vikende. Na prvi vtis je Švedska zares idilična …
Kaj pa odpadki?
Recikliranje je izjemno popularno, koši pa so oblikovani tako, da neprimerne odpadke težko porineš v nepravi zabojnik. Tudi v študentskem naselju, kjer trenutno prebivam, imamo ločene zabojnike v kuhinji in natančno označene točke, kam lahko odnesemo odpadke – kjer te spet pričakajo ločeni zabojniki. Steklenice in plastenke je najbolje vrniti kar v trgovino, kjer za vrnjeno embalažo prejmeš (preračunano v evre) 7 centov za pločevinko in 10 ali 20 centov za plastenko. Vsota se ti odšteje od nakupa ali pa ti jo izplačajo. Ločevanja odpadkov se tako hitro nalezejo tudi študenti iz različnih koncev sveta (letos jih je v Stockholmu 50.000 novih), ki so kaj hitro ugotovili, da se s prirejanjem zabave v lastnem hodniku da tudi lepo zaslužiti, če naslednji dan vse pločevinke piva odneseš v trgovino in jih prepustiš stiskanju stroja. Ko smo že pri trgovini – na moje veliko presenečenj so t. i. eko izdelki veliko cenejši kot pri nas, nekateri pa celo cenejši od drugih običajnih konkurenčnih izdelkov. Trgovine služijo tudi kot pošte. Vsaka ima pult, kjer lahko oddaš pismo ali pošto, s čimer se izkorišča obstoječ transportni sistem znotraj mesta.
Najbolj ekološki del mesta je predel Hammarby Sjostad, ki ga imenujejo tudi eko-predel. Načrtovan je bil v devetdesetih, danes pa deluje kot samozadosten, krožni sistem. Ne v celoti, a je na dobri poti k temu. Odpadna voda se porablja za ogrevanje, smeti pa zbirajo kar s pomočjo cevi, ki jih posesajo do pet ton na dan. Zbiralniki so v neposredni bližini hiš, zakopani pod zemljo – tam se časopisi reciklirajo, hrana postane gnojilo ali bio gorivo, predelava odpadkov pa hkrati tudi ogreva hišne komplekse.
V splošnem se 25 % odpadkov v mestu reciklira, 74 % se uporabi za produkcijo območnega ogrevanja, 1,5 % pa je biološko obdelanega.
Javne ustanove
Univerze so prav tako visoko ekološko naravnane. Vse kavarne v kampusu prodajajo t. i. fair-trade kavo in čaj v embalaži, ki je okolju prijazna in jo je možno reciklirati na enako kvaliteto. Prvi teden so vsem študentom razdelili obstoječe steklenice, v katerih lahko prenašaš kavo, čaj ali tople napitke, da bi se izognili kupovanju plastenk. Ob barih so mikrovalovne pečice, kjer si lahko pogreješ hrano, prineseno od doma.
Ob obisku univerzitetne telovadnice, ki je po eni strani strehe v celoti pokrita s sončnimi celicami, sem opazila, da se vsa energija na fitnes napravah beleži in uporabi za ogrevanje prostorov.
Pa se tudi tukaj skrb za okolje ne konča. Večina hotelov in mladinskih hotelov uporablja stranišča, ki porabljajo izjemno malo vode, varčne žarnice pa so že nekajletni standard. Dobro znana so imena restavracij, ki uporabljajo izključno lokalne proizvode in povem vam, teh je veliko preveč, da bi jih naštela.
Ekološki in liberalni simbol
Stvar, ki jo kaj hitro opazite med Švedi, je posebne vrste nahrbtnik, t. i. klasika v eko-oblikovalskem svetu. Imenuje se Kånken, izdeluje pa ga podjetje Fjällräven od leta 1978. Gre za trpežen, vodoodporen lahek nahrbtnik iz organskega bombaža, ki ga v vseh mogočih barvah srečujete neprestano – zaradi svoje prilagodljivosti v rokah ali na hrbtih Stockholmčanov. Narejeni so bili, da trajajo večno. V sedemdesetih so bili namenjeni šolarjem in imajo temu primerno ravno hrbtno stranico. Postali so hit ne le med mladimi in ostajajo simbol liberalnih pogledov. Vsako leto jih izdelajo kar 200.000, dizajn pa se skozi leta praktično ni spremenil.
Kdo bi vedel, kaj je Švede pognalo v tako zdrav in odgovoren način življenja – morda je kaj prispeval Carl von Linee, morda brezplačno izobraževanje o ekologiji in naravi, morda preprosto ne tako idealni vremenski pogoji, ki so jih silili v sobivanje z naravo in v spoštovanje virov. Kdo bi vedel? Morda pa je vprašanje zastavljeno narobe in bi se morali vprašati, zakaj ni tudi pri nas tako?


Nasvet dneva

Narava je popolna. Učimo se iz nje in je ne spreminjajmo. ''Drevo ne odreče sence niti tistemu, ki ga pride posekat.''(Indijanski pregovor)

Vsi naročniki tiskanega izvoda prejmejo tudi dostop do spletnega izvoda revije Kameleon

Prijavi se

Tagi


Aktualno

Z glasbenim vlakom iz Maribora v Ljubljano

Na svetovni dan Zemlje je društvo Planet Zemlja prvič predstavilo projekt glasbenih vlakov in do danes sta odpeljala že dva zabavna glasbena vlaka.

Anketa

Bi se lahko en dan v tednu odpovedali mesu?

  Ne, nikakor. Brez mesa ne gre.
  Da, mesa ne jem vsak dan.
  Da, brez težav. Mesu se izogibam.

Dogodki

Nacionalna konferenca o sončnih kremah Sijaj, sijaj sončece

Namen konference (21.6. ob 17.00 v Ljubljani) je ljudi opozoriti na pomembnost pravilne izbire pri nakupu sončnih krem ter o nevarnostih, ki jih povzroča sonce. Ne bomo pozabili na prihajajoče poletje in nasvete, kako se primerno zaščititi in kaj jesti oziroma piti.

Iz stalnih vsebin

Nagrajenci nagradne igre

Zaključili smo zbiranje predlogov tematik. Objavljamo nagrajence!

Stalne vsebine

E-novice